Ameriški paleoantropolog Lee Berger, profesor na Univerzi Witwatersrand v južnoafriškem Johannesburgu, je v začetku oktobra 2013 kar z oglasom na facebooku in twitterju iskal sodelavce za svoj novi raziskovalni projekt. Marsikdo, ki je prebral poziv, se je verjetno začudil, ko je med zaželenimi lastnostmi poleg strokovne usposobljenosti s področja arheologije ali paleontologije opazil še, da morajo imeti kandidati tudi vitko postavo. Za kakšno raziskavo natančno naj bi šlo, v oglasu ni pisalo, a iz dodatnega opozorila, da kandidat ne sme imeti klavstrofobije in da so zaželene izkušnje iz jamarstva, je bilo mogoče sklepati, da gre za terensko delo v kateri od južnoafriških jam.
Lee je bil prepričan, da na njegov poziv ne bo pretirano velikega odziva, saj ni zapisal, kje in kaj bodo raziskovali. A že v nekaj dneh se mu je proti vsem pričakovanjem javilo skoraj šestdeset interesentov, med katerimi so bile večinoma mlajše znanstvenice, navdušene nad pustolovščinami in terenskim delom. Ker se je mudilo, je s tistimi, ki so imele dobre reference, intervjuje opravil kar po skypu, nato pa za ekipo »podzemnih astronavtov«, kot jih je poimenoval, izbral šest deklet, ki so imele večinoma že doktorate in izkušnje z izkopavanji drugje po svetu. Prosil jih je, da že prvi teden novembra pridejo v Južno Afriko in takoj pričnejo delati.
Lovcem na fosile se nasmehne sreča
Lee Berger, ki velja za izkušenega lovca na fosilne ostanke človeških prednikov, se je v zgodovino znanosti zapisal že leta 2008, ko sta s sinom našla dobro ohranjen skelet povsem nove vrste avstralopiteka, ki so ga poimenovali Australopithecus sediba. Sprehajala sta se po naravi nekaj deset kilometrov iz Johannesburga, ko je takrat devetletni sin zaklical, da je opazil nekaj, kar je podobno fosilu. Oče se najprej ni pretirano menil za sinove klice, saj je bil prepričan, da gre za okostje kake živali, najverjetneje antilope. A ko si je sinovo najdbo vseeno ogledal, mu je bilo takoj jasno, da gre za ostanek človeškega prednika.
V naslednjih letih so območje najdbe natančno prekopali in pod površjem odkrili skelet otroka in ženske, ki ju ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno do tedaj opisano vrsto naših že izumrlih prednikov. Po napornih in natančnih izkopavanjih in več let trajajoči analizi odkritih fosilov si je Lee zaželel, da bi se ukvarjal še s čim drugim. Svojega sodelavca za terensko delo je prosil, naj se poveže z lokalnimi ljubiteljskimi jamarji. Navduši naj jih, da bi bili med svojimi rekreativnimi spusti v jame pozorni na morebitne najdbe fosilnih ostankov. Predlagal je, naj skrbno pregledujejo tudi jame, za katere se je zdelo, da so že povsem raziskane in podrobno preučene. Skrbelo ga je namreč, da so ob prejšnjih pregledih morda spregledali kaj pomembnega.
Tako sta ljubiteljska jamarja Steven Tucker in Rick Hunter jeseni 2013 za lastno zabavo pregledovala jamo Rising Star kakih 50 kilometrov severozahodno od Johannesburga, ki so jo vsi dobro poznali. Sprva nista opazila nič posebnega, a ko sta se v ozkem prehodu izmikala drug drugemu, se je enemu malo udrlo in ugotovil je, da ima jama še en prehod, ki ga dotlej še niso poznali. Po dokaj zahtevnem spustu sta prišla do manjše dvorane, bogate s kapniki, na tleh pa je bilo v zasušenem blatu veliko kosti in čeljust z zobmi, ki je bila videti človeškega izvora. Zavedela sta se, da sta odkrila nekaj potencialno zanimivega, a za kaj natančno je šlo, jima ni bilo jasno, saj se na fosile in kosti nista spoznala. Posnela sta le nekaj fotografij in se, ne da bi karkoli premaknila, povzpela nazaj na površje.
Takoj ob povratku v mesto sta se odpravila do znanca, ki ju je navdušil za iskanje fosilov, in skupaj so se nemudoma napotili k profesorju Bergerju. Čeprav je bila že pozna ura, so brez zadrege pozvonili in mu vsi navdušeni začeli dopovedovati, da se bo njihovega obiska gotovo zelo razveselil.
Bergerju je bilo ob ogledu posnetkov, ki sta jih posnela jamarja, jasno, da ne gre za ostanke človeka, ampak bitja, ki mu je zelo podobno. Najbolj ga je navdušil prav izjemno lepo ohranjen del čeljusti, za katero je že iz fotografije lahko presodil, da ne pripada modernemu človeku. Še isto noč, ko zaradi razburjenja ni mogel spati, je poklical nekaj kolegov v ZDA in se z National Geographic Society dogovoril za financiranje ekspedicije, s katero bi fosile skrbno izkopali, popisali in jih prinesli na površje.
Kmalu zatem je spisal razpis za nove sodelavce, ki je pristal tudi na facebook strani Ameriške zveze za fizično antropologijo. Zahteva, da so raziskovalci drobne rasti in suhljati, pa je izhajala iz posebnosti jame, saj se je bilo treba pri spustu do najdišča na nekem delu več metrov plaziti po zelo ozkem rovu, ki je bil v najožjem delu visok le nekaj manj kot 18 centimetrov. Berger zaradi svoje postave nikakor ni mogel do nahajališča, saj ne bi mogel skozi ozek prehod, ki so ga poimenovali »supermanovo plazenje« – skozenj si se lahko prebil le tako, da si eno roko podobno kot Superman stegnil naprej, drugo pa držal ob telesu.
V začetku novembra 2013 so se izkopavanja lotili z vso najsodobnejšo opremo. Jamo so osvetlili in opremili s kamerami, tako da so lahko iz nadzornega centra v šotoru vseskozi spremljali dogajanje in sprejemali odločitve. Posebno skrb so posvečali tudi varnosti pri delu, saj razmere v jami niso bile preproste. Fosili so bili v zelo odmaknjenem delu jame, kamor je bilo razmeroma težko priti. Poleg najožjega prehoda, skozi katerega so se morali plaziti, je bilo treba splezati še dobrih deset metrov najprej navzgor in se nato strmo spustiti po ozkem navpičnem rovu do najdišča.
Šest drobnih znanstvenic je ob pomoči jamarjev v dvournih izmenah natančno popisovalo in označevalo vse najdbe in jih skrbno prenašalo na površje. Prvi fosil, ki so ga prinesli iz jame, je bil prav del čeljusti, ki sta jo fotografirala jamarja. Po preučitvi še dodatnih kosti je postalo jasno, da so odkrili ostanke več osebkov, ne zgolj enega samega. V naslednjih tednih in v okviru ekspedicije spomladi 2014 so na površje skupaj prinesli kar 1550 kosti, ki so pripadale vsaj 15 različnim posameznikom. Najbolj vznemirljivo je bilo, ko so izkopali del lobanje, s pomočjo katere so lahko ugotovili, da niso našli ostankov avstralopitekov, ampak pripadnike našega rodu homo.
Pomembna najdba za paleoantropologijo
Najbolj poenostavljeno lahko človeške evolucijske prednike razdelimo v dve večji skupini oziroma dva rodova. Nam bolj podoben je rod homo, v katerega spada tudi moderni človek oziroma Homo sapiens. Druga večja skupina je rod avstralopitekov, ki so nam manj podobni. Eden od raziskovalcev je razliko med skupinama slikovito opisal z naslednjim primerom. Če bi na drugi strani nogometnega igrišča videli avstralopiteka, bi poklicali živalski vrt, saj bi bili prepričani, da je pobegnila gorila. Če bi na enaki razdalji opazili kakega pripadnika rodu homo, pa bi poklicali rešilca, saj bi pomislili, da gre za poškodovanega ali morda bolnega človeka.
Fosilnih ostankov starejših primerkov iz rodu homo je zelo malo, zato je bilo navdušenje nad novim odkritjem velikega števila kosti toliko večje. Prav o evolucijskem prehodu med rodom avstralopitekov in rodom homo imamo namreč bolj malo podatkov, zato je tako bogato odkritje velikega števila ohranjenih skeletov iz tega obdobja izjemno pomembno.
Težava pa je, da fosilov nove vrste pripadnikov rodu homo, ki so jih poimenovali Homo naledi, še ne morejo datirati. Običajno starost fosilov določajo na podlagi starosti okoliških sedimentov ali ostankov drugih živali, vendar to v tem primeru ni možno, saj so v jami skoraj samo kosti človeških prednikov, sedimente pa je vmes spiralo. Datiranje z merjenjem razmerja med izotopi ogljika, za kar bi bilo treba uničiti del kosti, pa je primerno le za fosile, stare do petdeset tisoč let, ta najdba pa je skoraj zagotovo starejša.
Veliko vprašanje je tudi, kako so ta bitja sploh prišla v odročno podzemno sobano. Ker v jami ni bilo drugih ostankov, jih vanjo gotovo niso zvlekle zveri. Od vseh možnosti je trenutno še najbolj verjetna hipoteza, da je šlo za nekakšno obliko pokopa oziroma shranjevanja umrlih. Vendar gre v tem primeru za zelo drzno trditev, saj česa podobnega pri tako primitivnih sorodnikih človeka še nikoli niso opazili. Možgani odraslega pripadnika vrste Homo naledi so merili le slabo polovico človeških možganov in tudi trup je bil zelo čokat, bolj podoben gorili, le roke in noge so bile zelo podobne človeškim.
Berger pravi, da si moramo razvoj človeških prednikov predstavljati kot medsebojno povezane rečice, ki tečejo iz ledenika. Te se prepletajo in zvijajo, a na koncu vse stečejo v jezero. Ljudje smo po njegovem to končno jezero, v katerem je genetski material, ki se je prenašal tako zaporedno na potomstvo kot tudi vzporedno med različnimi oblikami človečnjakov. Ni nujno, da neka izumrla veja človečnjakov, tudi če niso naši neposredni predniki, ni pustila nobenih posledic v naših genomih.
Dopolnitev (maj 2017): Raziskovalcem je fosile sedaj uspelo tudi datirati. Zelo verjetno so stari med 236.000 in 335.000 let, kar je bistveno manj, kot so sprva domnevali. (Vir: The age of Homo naledi and associated sediments in the Rising Star Cave, South Africa | eLife in This Mysterious Ape-Human Just Added a Twist to the Human Story)
