Kaj je filozofija?

Za začetek izvedimo preprost miselni eksperiment. Opisal bom dva scenarija oziroma razvoja dogodkov, ki smo ju vsi že kdaj doživeli ali jim bili vsaj priča, zato se vanju ne bo težko vživeti. Nato bomo skupaj premislili, v katerem od obeh scenarijev nastopa svobodna volja.

Zamislimo si, da se lačni vračamo iz šole ali službe, pri čemer razmišljamo, kaj vse moramo tisti dan še postoriti. Pot nas vodi mimo pekarne, iz katere močno zadiši po pecivu. Ne da bi se obotavljali stopimo v pekarno, prodajalki pokažemo pecivo, ki se nam zdi najslajše, plačamo, pojemo sladico in nadaljujemo pot domov.

Ključno pri prvem scenariju je, da v njem delujemo avtomatsko, saj svojim delanjem ne posvečamo pozornost. Naredimo tisto, kar si v nekem trenutku najbolj želimo, pri čemer ne razmišljamo o posledicah svojih dejanj. Delujemo tako, kot nam sugerirajo navade in občutja v danem trenutku.

Sedaj si zamislimo še drugo podobno situacijo s to razliko, da imamo hudo obliko alergije na arašide, kar pomeni, da ne smemo pojesti niti drobtinice teh oreščkov, sicer dobimo hudo alergijsko reakcijo. Spet gremo domov, smo lačni in nam zadiši iz pekarne. Tudi sedaj vstopimo vanjo, a tokrat se pred nakupom dobro pozanimamo, kateri izdelki so resnično brez oreščkov in skrbno preberemo vse deklaracije na živilih. Ko končno najdemo sladico, ki je za nas primerna, je kupimo, pojemo in odidemo domov.

V okviru miselnega poskusa nas sedaj zanima, kako je s svobodno voljo v teh dveh situacijah. Smo v obeh situacijah delovali po svoji svobodni volji, ko smo se odločili za nakup hrane? Smo bili svobodni morda samo v enem primeru? Ali morda v nobenem?

Moje stališče je, da smo uporabili svobodno voljo samo v drugem primeru. Čeprav smo v prvem primeru naredili tisto, kar smo si želeli, oziroma kar nam je preko tega, da so se nam zdele določene sladice slajše, sugeriralo naše telo, vseeno nismo delovali po svobodni volji. Čeprav se sliši nenavadno, smo se dejansko svobodno odločili šele v drugem primeru, ko smo naredili nekaj, kar je bilo dejansko v nasprotju s tem, kar se nam je zdelo najslajše, oziroma kar bi izbrali, če ne bi razmišljali o posledicah svojih dejanj.

Ljudje imamo specifično lastnost, da se lahko vživimo v situacije, ki se nam še nikoli niso dogodile. Kot kažejo raziskave, nobeno drugo živo bitje ni sposobno misliti več kot morda nekaj deset minut v prihodnost in to doživljanje uporabiti pri delovanju v sedanjosti. Tudi nam najbolj podobna živa bitja se niso sposobna podrobno vživljati v zgolj namišljene situacije.

V drugem primeru, ko imamo hudo obliko alergije na hrano, si moramo pred oči vedno znova priklicati posledice, ki bi se zgodile, če bi pojedli že drobec živila, na katerega smo alergični. Ta priklic se ne dogodi sam po sebi, ampak zahteva našo pozornost in voljo. To ni enako kot v primeru, ko neke hrane ne maramo in sledimo temu, kar nam sugerira telo. Ko pridemo lačni v pekarno in izberemo tisto, kar se nam zdi najslajše, delujemo avtomatsko. V drugem scenariju pa smo se vživeli v posledice, ki bi sledile, če bi pojedli živilo, na katerega smo alergični.

Svobodno voljo lahko tako opišemo kot časovno zanko, ko zavestno vživljanje v posledice naših dejanj spremeni našo odločitev v sedanjosti. Svobodno delujemo takrat, ko naše predvidevanje prihodnosti vpliva na našo izbiro v sedanjosti. Če se določano avtomatsko na osnovi navad in potreb, potem ne delujemo svobodno.

Svobodna volja ni, da naredimo tisto, kar se nam v nekem trenutku zahoče. Svobodno delujemo takrat, ko zavestno premislimo posledice svojih dejanj in ta premislek vpliva na naše delovanje v sedanjosti. To velikokrat pomeni, da je odločitev po svobodni volji v nasprotju s tem, kar se nam v nekem trenutku zahoče. (Za podrobnejšo pojasnitev glej članek: Časovna zanka svobodne volje.)

Premislek o pojmu svobodne volje nam lahko služi tudi za razmislek o vlogi filozofije v današnji družbi? Kakšen pomen in smisel ima ukvarjanje s filozofijo? Zakaj je ta veda sploh koristna? Je res, kot namigujejo nekateri, da filozofija počasi izumira, oziroma da je kmalu ne bomo več potrebovali, ker jo bo povsem nadomestila znanost?

Filozofijo lahko zelo poenostavljeno opredelimo kot vedo, ki skrbi za ostrino pojmov. Dober pojem je namreč tisti, ki jasno in razločno razmejuje pomen. Pri dobro delujočem pojmu je jasno, kaj spada pod njegovo okrilje in kaj ne. V primeru, ki smo ga pravkar obravnavali, je dobro delujoč pojem svobodne volje tisti, pri katerem lahko jasno razmejimo med dogodki, v kateri je svobodna volja udeležena, in tistimi, v katerih ni.

Filozofija zato nima enakega cilja, kot ga ima znanost. Znanost preverja resničnost teorij na način, da izvede eksperiment, s katerim preuči, če se napovedi hipotez ujemajo z dejanskim razvojem dogodkov v naravi. Filozofija pa je veda, ki neprestano spremlja uporabo pojmov in preži za tistimi, ki začenjajo izgubljati svojo ostrino, oziroma pri katerih ni več jasno, kakšen je natančno njihov pomen.

Ko začenja pojem izgubljati ostrino, pogosto postane bolj nosilec čustev kot pomena. To lahko opazimo pri pogosto uporabljenih splošnih pojmih, kot so denimo demokracija, pravičnost, strokovnost… Vsi želijo biti demokratični, pravični in strokovni, ker ti pojmi sprožajo pozitivna čustva. Pogosto pa so prav najbolj “čustveni” pojmi tisti, ki imajo najmanj dejanskega pomena v smislu, da je jasno, kaj dejansko spada pod njihovo okrilje in kaj ne.

Navedimo preprost primer iz zgodovine znanosti. Eden od temeljev teorije relativnosti je bila prav “filozofska intervencija”, pri kateri je Albert Einstein čas definiral kot tisto, kar kažejo ure. S tem je, vsaj v domeni fizike, več tisoč let trajajočo debato o naravi časa zvedel na preprosto, a jasno opredelitev. Tovrstna jasna definicija je bila za teorijo relativnosti zelo pomembna.

Malo kasneje je podobno pomembno intervencijo, ki je tudi povezana s pojmom časa, izvedel še Martin Heidegger. Z natančnim razmislekom o tem, kaj dejansko pomeni, ko rečemo, da nekaj obstaja, je prišel do zaključka, da ima obstoj (bit) podobno strukturo kot čas, kar je sprožilo veliko revolucijo v razmišljanju o tovrstnih vprašanjih.

Vendar pa filozofija ne intervenira le, ko je treba kak pojem priostriti, ampak je na preži tudi za pomenskimi razlikami, ki še niso ustrezno poimenovane. Velikokrat se namreč z razvojem vednosti dogodi, da pride do vznika novih pomenov, ki jih je treba na novo poimenovati.

Lep primer je kar pojem znanstvenika. Ta je nastal nekje v sredini devetnajstega stoletja po dokaj intenzivni razpravi, ko so nekateri učenjaki prišli do spoznanja, da dotedanja označba “filozof narave” ni več primerna. Zato so predlagali nov pojem “znanstvenik”, ki je prevzel del tega, kar je prej pokrival pojem “filozof narave”. In to poimenovanje je imelo kmalu tudi praktične posledice, saj je biti znanstvenik postal poklic kot vsak drugi, za katerega hodiš v službo.

Pred nekaj leti je odmevala provokacija, ki jo zapisal Stephen Hawking svoji zadnji knjigi: “Filozofija je mrtva. Ne uspe slediti razvoju moderne znanosti, še posebej fizike. Baklo novih odkritij in iskanja znanja nosijo danes znanstveniki.” (The Grand Design, Bantam Books, 2010.)

V luči vsega, kar smo povedali, je bistveno bolj na mestu nasprotno stališče: filozofija danes nikakor ni mrtva, ampak je vedno bolj živa in družba jo vse bolj potrebuje. Prav zato, ker znanost hitro napreduje, se potreba po filozofiji kot vedi, ki skrbi za ostrino pojmov, prej povečuje kot zmanjšuje. Brez dobro nabrušenih pojmov namreč ni mogoče misliti.

(Kratko predavanje, ki sem ga imel v petek na Noči raziskovalcev.)

-