Abelard je veljal za izvrstnega retorika in karizmatičnega učitelja. Na njegova predavanja so se zgrinjale množice radovednih poslušalcev. Bil je prava intelektualna zvezda Evrope in največji učenjak svojega časa. Heloiza je bila prav tako znana po vsej Franciji kot izjemno izobraženo in razgledano dekle z velikim darom za študij. Njuna strastna ljubezenska afera ne bi bila nič posebnega, če se ne bi pisalo leto 1116.
Peter Abélard se je rodil leta 1079 v plemiški družini v Bretanji. Njegov oče je cenil znanje, zato je vsem otrokom priskrbel dobro izobrazbo. Peter je bil v šoli še posebej uspešen, zato se je raje kot za vodenje družinskega posestva odločil za akademsko kariero. Kot prvorojenec se je odrekel dednemu plemiškemu naslovu in premoženju ter se povsem posvetil študiju.
Tudi najboljši učitelji v Franciji pa so se ga kmalu začeli bati, saj je s svojim izjemnim umom in strastjo do logičnega sklepanja hitro opazil napake, če kaka misel ni bila dobro izpeljana. S takšnim pristopom si je nakopal nekaj zamer, a hkrati pridobil tudi navdušene sledilce, saj so mnogi študenti spoznali, da se lahko pri njem naučijo več koristnega kot pri drugih učiteljih. Ustanovil je svojo šolo in vrsto let predaval po raznih krajih, dokler ga niso po mnogih zapletih in spletkah povabili na osrednjo pariško katedralsko šolo Notre-Dame. Čeprav je bil še razmeroma mlad, so ga že obravnavali kot največjega živečega učenjaka Evrope.
Ljubezen med knjigami
Nato je spoznal lepo in izobraženo Héloïse d’Argenteuil, ki ga je tudi zaradi svoje nadarjenosti povsem prevzela. Kasneje se je spominjal, da je po temeljitem premisleku sklenil, da je prav ona »najbolj primerna, da jo spravim v svojo posteljo«. Kar naj sploh ne bi bilo težko, saj »sem bil slaven, mlad in izjemno postaven, tako da si nisem znal predstavljati, da bi me katerokoli dekle, vredno moje pozornosti, lahko zavrnilo«.
Čeprav nekateri viri navajajo, da je imela Heloiza takrat vsega sedemnajst let, je bolj verjetno, da je bila slabih deset let starejša oziroma vsaj ne več najstnica. Živela je pri svojem stricu Fulbertu, ki je bil stolni kanonik v Parizu in se je zelo trudil, da bi nečakinji priskrbel kar najboljšo izobrazbo.
Abelard se je, da bi se zbližal s svojo izbranko, domislil pretkanega načrta. Preko skupnih znancev se je spoprijateljil s Fulbertom in se dogovoril, da bi v njegovi hiši, ki je bila blizu šole, najel sobo. Hkrati pa bi kot velik strokovnjak za filozofijo lahko na domu poučeval tudi Heloizo. V svojih spominih je zapisal, da sta bila »najprej združena pod eno streho, nato pa v enem srcu«. Zasebne urice poučevanja so se kmalu raztegnile pozno v noč in po Parizu so se že začele širiti govorice, da Heloiza in Abelard ne preučujeta le filozofije oziroma ljubezni do modrosti.
Mnogo let kasneje se je spominjal, da sta imela »pod pretvezo študija obilo časa za ljubezen. … Z odprtimi knjigami pred sabo sva si izmenjala več besed ljubezni kot lekcij in več poljubov kot pojmov. … V najini strasti nisva opustila prav nobene stopnje ljubezni, pa naj je ljubezen iznašla še tako nenavadne reči. Manj ko sva v preteklosti okusila ljubezenske slasti, bolj sva se ji zdaj predajala in toliko manj naju je nasitila.« Seveda so govorice dosegle tudi strica Fulberta, ki je mladega profesorja takoj nagnal iz hiše in mu prepovedal stike z nečakinjo. Nato je prišla še novica, da je Heloiza noseča.
Skrivna poroka in grozljiv zločin
Abelard je takrat spoznal, da mora nekaj ukreniti. Ko strica ni bilo doma, je ugrabil svojo nosečo ljubico in z njo pobegnil domov v Bretanjo, kjer se jima je rodil sin, ki sta ga poimenovala Astrolab. Vendar ne Abelardu ne Heloizi življenje na begu ni ustrezalo, saj sta si oba želela živega stika z drugimi učenjaki, zato se je Abelard dogovoril s Fulbertom, da se bosta na skrivaj poročila, vendar bi poroka ostala tajna, saj bi zakonski stan lahko ogrozil Abelardovo učiteljsko kariero.
Heloiza nad poroko ni bila navdušena. Prepričana je bila namreč, da bo običajno družinsko življenje ubilo njuno strast, prav tako se ji ni zdelo verjetno, da bodo njeni sorodniki molčali glede poroke. Na koncu sta se vseeno odločila, da se v Parizu na skrivaj poročita, vendar sorodnikom res ni uspelo dolgo držati jezika za zobmi, saj jih je skrbela predvsem čast družine. Tako se je kmalu razvedelo, da sta poročena. Heloiza je bila ogorčena in je javno vse zanikala, a škoda je bila nepopravljiva.
Da bi se zadeva pomirila, je Abelard Heloizo skril v samostan v bližini Pariza, sina pa pustil pri sestri. Ko je Fulbert izvedel, da je njegova nečakinja v samostanu, je posumil, da bi se je Abelard rad znebil in iz nje naredil nuno, zato je vzkipel in se odločil za maščevanje. Plačancem je naročil, da ponoči vdrejo k Abelardu in ga kastrirajo, kar so tudi storili.
Napadalce so sicer ulovili in jih ostro kaznovali, a za Abelarda in Heloizo je ta dogodek pomenil mejnik njunega razmerja, po katerem nič ni bilo več tako kot prej. Osramočen in pohabljen se je Abelard zatekel v samostan, kjer se je naslednja leta povsem posvetil filozofiji in pisanju knjig. Tudi Heloiza je kmalu zatem na njegovo željo postala nuna, čeprav si tega ni želela.
Nato sta se vsak na svojem koncu Francije podredila samostanskemu življenju. Heloiza je Abelardu poslala ganljivo pismo šele petnajst let kasneje, ko je dobila v roke njegove spomine Historia Calamitatum, v katerih je podrobno opisal tudi njuno zvezo. Čudovita serija sedmih pisem, ki sta si jih nato izmenjala, se je ohranila in njuno tragično ljubezensko zgodbo preoblikovala v legendo.
Lahko logika človeka spridi?
Čeprav gre pri Heloizi in Abelardu predvsem za ljubezensko afero, je v ozadju pomembna tema odnos med vero in razumom, ki je aktualen še danes, devetsto let kasneje. Abelard je bil vseskozi zelo spreten v argumentiranju, še posebej pa je blestel, ko je logično analiziral cerkvene doktrine. V svoji slavni knjigi Sic et non je zbral trditve različnih cerkvenih avtoritet in jih razvrstil v dva stolpca. Kar je bilo zapisano v prvem, je bilo v nasprotju z zapisom v drugem stolpcu. Kot je sam pripomnil, naj bi bile zbrane trditve v pomoč študentom pri razmišljanju, saj naj bi se tako naučili iz navideznih protislovij izluščiti resnično vsebino. Prepričan je bil namreč, da logika in razumski pristop ne slabita vere, ampak jo nasprotno utrjujeta. Vendar pa takratni cerkveni veljaki niso razmišljali enako. Njegov najbolj vnet nasprotnik je bil Bernard iz Clairvauxa, ustanovitelj cistercijanov.
Z Bernardom sta se družno borila proti korupciji v cerkvenih krogih, povsem različna pa so bila njuna stališča do »dialektike«, kot so imenovali razumsko premlevanje trditev. Bernard je bil prepričan, da mora vera temeljiti na mističnih izkustvih, izmenjava argumentov v obliki pogovora pa bistvo vere samo zamegli. Knjiga Sic et non je tako predstavljala vse tisto, čemur je najbolj nasprotoval.
Mnoga učenja cerkve so bila namreč protislovna ali vsaj nekonsistentna, zato ni bilo povsem jasno, ali logično razmišljanje in razumsko obravnavanje verskih resnic človeku sploh koristi. Ga naredi moralno boljšega ali ga nasprotno pokvari, da postane prevzeten? Dobri misleci lahko postanejo namreč arogantni in vzvišeni, kar se je pripetilo tudi Abelardu. Izvrstni logiki se pogosto tudi premalo zavedajo, da logika omogoča zgolj sklepanje iz ene trditve na drugo. Pri ugotavljanju, katere trditve so primerne, da jih vzamemo za izhodišče, pa logika praviloma ne pomaga. Problem je postal še bolj izrazit z iznajdbo tiska sredi 15. stoletja, ko je postalo znanje bistveno bolj dostopno. Takrat se je izkazalo, da lahko različni ljudje pridejo do povsem različnih interpretacij istega besedila, pri čemer vsi enako dobro logično razmišljajo.
Verske vojne v 15. in 16. stoletju so pokazale, da so tudi fanatiki povsem logično konsistentni, ko izpeljujejo svoje argumente in dokazujejo svoje sklepe. Če od nekoga z mučenjem izsiliš priznanje, da se je pečal s hudičem, lahko seveda povsem logično pravilno izpelješ sklep, da mora na grmado. In krščanski religiozni ekstremizem 16. stoletja je bil strahovit. Morija je dosegla višek med tridesetletno vojno 1618–1648, ki je Evropo prizadela podobno hudo kot srednjeveški izbruh kuge oziroma črne smrti.
Morda so se Bernard in njegovi somišljeniki bali prav takšnih posledic, do kakršnih je prišlo med verskimi vojnami v Evropi nekaj stoletij kasneje. Po mnogih sporih in spletkah so na koncilu v Sensu leta 1141 namreč dosegli, da so Abelardova stališča razglasili za heretična, množico njegovih knjig obsodili na sežig, njemu pa zapovedali tišino. K sreči je njegov vplivni prijatelj in opat Peter Častitljivi posredoval pri papežu, da so vsaj določilo glede prepovedi pisanja omilili, drugih pa ne pretirano resno izvajali. A Abelard se je moral vseeno do konca življenja skrivati po različnih Petrovih samostanih.
Ko je umrl, so truplo na njegovo željo izročili Heloizi, ki ga je pokopala v svojem samostanu, kjer je bila takrat opatinja. Ko je dvajset let kasneje tudi sama umrla, so jo pokopali ob njem, leta 1817 pa so njune ostanke, po nekaj vmesnih prekopih, premestili na pariško pokopališče Père-Lachaise, kjer so pokopana mnoga druga slavna imena, kot so Molière, Chopin in Oscar Wilde. Menda je na njunem grobu še danes pogosto sveže cvetje, ki ga prinašajo anonimni občudovalci.
