Ne zgodi se pogosto, da bi ena sama knjiga, v kateri so preprosto in razumljivo predstavljena najnovejša znanstvena dognanja, povsem spremenila predstavo, ki jo imamo ljudje o svetu. Pred štiristo leti je to uspelo Galileju s knjigo Sidereus Nuncius, v kateri je nazorno opisal svoja najnovejša opazovanja lune, planetov in zvezd. Bralcem tega prelomnega dela je bilo povsem jasno, da je treba klasične predstave o zgradbi in delovanju sveta nadomestiti z novimi.
Podobno kot je leta 1610 Galilej z opisom teleskopskih opazovanj zrušil ustaljeno podobo, ki so jo imeli do takrat ljudje o nebu in nebesnih pojavih, je leta 1962 ameriška biologinja Rachel Carson s knjigo Tiha pomlad (Silent spring) spremenila naše razumevanje odnosa med naravo in človekom. Izvrstno napisano delo, v katerem je avtorica razumljivo in nazorno povzela najnovejše raziskave o škodljivem vplivu tehnologije na okolje – predvsem kemične industrije in množične uporabe sintetičnih pesticidov, kot je DDT – je sprožilo široko naravovarstveno gibanje, ki je v naslednjih letih prisililo države, da so spremenile odnos do vnosa najrazličnejših kemikalij v okolje in vpeljale strožji nadzor.
Rachel Carson je poleg nazorne in razumljive predstavitve znanstvenih raziskav v knjigi uspelo učinkovito predramiti tudi čustva bralcev. V najbolj znanem poglavju je opisala idilično ameriško mestece, ki je živelo v sozvočju s svojim naravnim okoljem. To prelepo harmonijo pa naenkrat poruši množična uporaba kemikalij, ki posežejo v naravno ravnovesje. V skrajnem primeru lahko umetni vplivi v okolju pripeljejo celo do tega, da spomladi na vejah dreves prijetnega mesteca ne bi bilo več ptic. Od tod naslov knjige Tiha pomlad.
Naravno je dobro in umetno je slabo
Poenostavitev, ki naravo dojema kot krhko harmonično celoto, ki jo zunanji vplivi lahko vržejo iz ravnovesja in pahnejo v katastrofo, se je hitro prijela, ker je bila preprosta, razumljiva in je hkrati vsebovala jasna navodila za delovanje. V okolje je treba vnašati čim manj »kemikalij« oziroma »umetnih tujkov« in skrbeti, da ostane čim več »naravnega«, »organskega« oziroma vsega, za kar lahko uporabimo označbo »bio«.
Trend poenostavitve, po katerem je vse umetno slabo in vse naravno dobro, se je zelo hitro udomačil in postal pomemben del naše intuitivne predstave sveta. Naš hitri emocionalni odziv v možganih je to pravilo ponotranjil in ga velikokrat uporablja, ko je soočen s kako dilemo. Žal pa je prav pretirano zaupanje tej poenostavitvi postalo vzrok za kar nekaj kolektivnih zablod, s katerimi se človeštvo sooča zadnja desetletja.
Ljudje so se zaradi te poenostavitve denimo začeli bati cepiv, ker cepljenje dojemajo kot vnos tujka v telo, kar je po tej klasični naravovarstveni paradigmi nekaj slabega in nezaželenega. Seveda bi z malo dodatnega miselnega napora lahko tudi cepljenje dojemali kot nekaj naravnega, a se ta interpretacija žal ni prijela. Vnos cepiva bi lahko razumeli kot minimalno zunanjo spodbudo za vzpostavitev povsem naravnega imunskega odziva telesa, ki v nas naravno zgradi odpornost proti določeni bolezni.
Podobne težave so zadnja leta tudi z odnosom javnosti do gensko spremenjenih rastlin, ki ga večina ljudi prav tako dojema in vrednoti le prek utečene poenostavljene naravovarstvene paradigme. Ker pri gensko spremenjenih organizmih določen gen vstavimo v rastlino na »umeten« način, je to po ustaljenem vzorcu nekaj slabega in neželenega. Temu postopku prav zaradi tega, ker je vse umetno slabo, javnost nasprotuje tudi v primerih, ko s posegom v rastlini zgolj odstranimo nevaren alergen, dodamo sposobnost proizvodnje pomembnega vitamina oziroma povečamo njeno odpornost proti škodljivcem, poplavi ali suši.
Pri tem se je dobro zavedati, da danes skorajda nobena od rastlin, ki jih gojimo za prehranjevanje, nima več naravne oblike, kot jo je imela, ko je človeštvo še ni udomačilo. Večina naših prednikov poljščin, ki jih gojimo danes, ne bi niti prepoznala, prav tako pa tudi mi ne bi prepoznali naravnih različic teh istih rastlin. A kljub temu današnje poljščine intuitivno dojemamo kot del narave, čeprav so nekatere, na primer hibridna koruza, že tako spremenjene, da moramo za njihovo gojenje vsako leto kupiti nova semena.
Zanimivo je tudi, da v primeru, da smo do novih sort prišli tako, da smo semena krajši čas pustili v bližini atomskega reaktorja in je naključne genske spremembe proizvedla izpostavljenost močni radioaktivnosti, nato pa smo ta semena posejali in videli, kaj je zraslo, to še vedno dojemamo kot naraven postopek. Če pa z gensko tehnologijo kontrolirano spremenimo natančno določen gen v rastlini, je to razumljeno kot umeten poseg, ki si ga ne smemo privoščiti, saj lahko vrže naravo iz krhkega ravnovesja.
Potrebujemo nov odnos do razlikovanja med naravnim in umetnim
Danes postaja vse bolj jasno, da je to sicer dobro in v mnogih primerih učinkovito poenostavitev, po kateri je naravno dobro in umetno slabo za zdravje okolja in ljudi, treba nadgraditi oziroma vsaj opozoriti, da v določenih primerih ne deluje ali je celo škodljiva. Resna težava je namreč, da poenostavitev ni učinkovita v primeru, ko jo soočimo z najnevarnejšim okoljskim problemom v vsej zgodovini človeštva.
Kurjenje fosilnih goriv nam je omogočilo, da smo vzpostavili izjemno uspešno in kompleksno civilizacijo, ki večini ljudi omogoča, da živijo bistveno bolje, kot bi živeli, če do industrijske revolucije ne bi prišlo. V obdobju pred vzponom znanosti in tehnologije je imela povprečna družina šest otrok, od katerih sta samo dva odrasla do starosti, ko sta lahko imela lastne otroke, kar štirje pa so že prej umrli zaradi bolezni in pomanjkanja. Takšno stanje je prevladovalo v Evropi še v začetku 19. stoletja, drugje po svetu pa tudi še v 20. stoletju. Danes velja ta kruta statistika le še za najrevnejše predele Afrike, večina drugih držav pa je že tako napredovala v zagotavljanju visoke ravni javnega zdravstva, da imajo družine v povprečju le dva otroka.
Vendar ima uporaba fosilnih goriv za energetsko napajanje naše civilizacije pomemben neželeni stranski učinek. To je kopičenje toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid, v atmosferi. Ti povzročajo, da se podnebje počasi, a vztrajno segreva, kar se kaže kot taljenje ledenikov, dvigovanje gladine in povečevanje kislosti morij ter vse pogostejši ekstremni vremenski pojavi, kot so orkani, močna deževja in hude suše. Vse to seveda pomembno vpliva na živo in neživo naravo na Zemlji.
Po različnih ocenah smo ljudje od začetka množične uporabe fosilnih goriv v atmosfero spravili dodatnih 1500 gigaton ogljikovega dioksida. Po izračunih znanstvenikov lahko v atmosfero, če želimo ohraniti vsaj približno enak način življenja, kot ga imamo sedaj, spustimo še dobrih 500 gigaton ogljikovega dioksida iz fosilnih goriv. Tako bi se povprečna temperatura na Zemlji zvišala le za 2 stopinji, za kar ocenjujejo, da je še tista skrajnost, ki omogoča ohranjanje dogajanja vsaj približno pod nadzorom.
Izjemno velik problem bi bil, če bi pokurili vse danes že znane in dostopne zaloge fosilnih goriv. To bi v atmosfero spravilo še dodatnih 2800 gigaton toplogrednih plinov, kar bi brez dvoma vodilo v katastrofo. Zato se moramo na vse pretege truditi, da bo velika večina teh zalog fosilnih goriv ostala v zemlji. To lahko dosežemo zgolj s prehodom na obnovljive vire energije in z njihovo čim učinkovitejšo porabo.
Grožnja, s katero se ne znamo soočiti
Žal smo ljudje glede soočanja s podnebnimi spremembami izjemno pasivni oziroma se nam problem ne zdi tako pereč, da bi se ga resno lotili. Vzrok za to je v veliki meri dejstvo, da se spremembe dogajajo počasi, tako da jih skorajda ne opazimo. Podobno kot v primeru, ko hodimo po planinski poti in ta počasi postaja čedalje ožja, bolj previsna in slabo varovana, mi pa kar vztrajamo. Ker se pot slabša počasi, tega sprva niti ne opazimo, dokler se naenkrat ne zavemo, da smo obtičali pod previsom in ne moremo več ne naprej ne nazaj.
V nasprotju z utečeno intuicijo, ki jo je pred pol stoletja dobro vzpostavila Rachel Carson s knjigo Tiha pomlad, po kateri je glede varovanja okolja vse naravno dobro in vse umetno slabo, ta poenostavitev pri soočanju s podnebnimi spremembami žal ne deluje. Kaj je namreč bolj naravnega kot kurjenje ognja, da se z njim grejemo in na njem kuhamo? In kaj je bolj umetnega kot sončne celice na strehah hiš?
Zato bomo morali prej ali slej opustiti to priljubljeno poenostavitev, po kateri je vse, kar je naravno oziroma »bio«, dobro in vse umetno slabo. Naše edino upanje pri spopadanju s podnebnimi spremembami je namreč, da bo tehnologija hitro napredovala in nam omogočila, da bomo ohranili enako kvaliteto življenja tudi brez izrabe fosilnih goriv, ki so nam na voljo.
Če se ne bomo zganili, pomlad že za časa naših vnukov ne bo le tiha, ampak je morda sploh ne bo več. Vsaj ne take, kakršne smo bili vajeni tisočletja. V skrajnem primeru, če bomo pokurili preveč fosilnih goriv, lahko podnebje in z njim naravo z izpusti toplogrednih plinov vržemo tako močno iz ravnovesja, da večina našega planeta sploh ne bo več primerna za življenje ljudi.
