Nadaljevanje “afere megahonorarji”

Da ne bo pomote, zelo podpiram nagrajevanje na osnovi mednarodno izkazanih rezultatov in sposobnosti in popolnoma res je, da so v razvitih državah najboljši univerzitetni profesorji in raziskovalci plačani bistveno več kot v Sloveniji. Sredstva, ki jih imam na voljo za nagrajevanje najboljših sodelavcev so zelo omejena in omogočajo največ 20 % dodatne zaposlitve na drugi organizaciji ter plačilo zaradi mentorstva doktorskega študija. 

Žal na Supervizorju med najbolj plačanimi javnimi uslužbenci nisem zasledil tistih, ki dosegajo največje znanstvene preboje in so uveljavljeni v svetu. Uspešnost in ugled univerz se meri preko uspešnosti v raziskavah in ne preko sredstev izrednih študentov, ker lahko samo predavatelji, ki so aktivno udeleženi v raziskavah usposobijo najboljše kadre in omogočijo temelje za prenos najnovejših znanstvenih dosežkov v visokotehnološko industrijo. Morda pa se motim in je na področju uprave in ekonomije Slovenija svetovna velesila.

V seriji člankov v Delu (Super Stanka, KPK: Denar za avtorske honorarje ni prišel s trga, Zaslužki in podhranjenost visokega šolstva, Stanka Setnikar Cankar: »KPK ni vsem zagotovila enakopravne obravnave«) in Dnevniku (Minister Mramor: Moji zaslužki? Nismo več v komunizmu…,  Izmikanja in izgovori akademske elite, Visoki zaslužki odnesli ministrico) je ob robu zadnjega članka (Profesorjem levji delež honorarjev, fakultetam le drobtinice)  najti tudi moje mnenje

Pogled od zunaj
Profesor fizike na univerzi v Cincinnatiju dr. Jure Zupan pravi, da v ZDA ne pozna primera, kjer bi posameznik zaslužil večkratnik redne plače z dodatnim delom na univerzi. »Običajno dodatnih pedagoških obremenitev, kamor bi lahko šteli dodatno delo v okviru izrednega študija, sploh ne plačujejo, saj je rezultat zmanjšane raziskovalne dejavnosti, če pa že, se to zgodi le poleti, torej zunaj devetmesečnega akademskega leta.« Zupan si prav tako ne predstavlja, da bi vodja oddelka ali dekan dodatno poučeval, saj ima polne roke dela z administriranjem in je zato tudi pedagoško razbremenjen.  

»Povsem drugače je z dodatnimi zaslužki zaradi svetovanja ali drugih zunanjih projektov. Če profesor na univerzo prinese dodaten denar, je prav, da se mu to pozna pri izplačilih. V Izraelu (Weizmann) in v Franciji (Saclay) je običajno, da za rok trajanja prestižnih projektov, kot so projekti ERC, nosilci dobijo znaten dodatek k plači v višini tudi 30 ali več odstotkov.« Zupan kot fizik z delom zunaj fakultete sicer nima veliko izkušenj, a pravi, da to ni prepovedano. Ga je pa treba prijaviti.  

Tisto, kar sogovornik v Sloveniji pogreša, je večja fleksibilnost pri plačah, predvsem odličnih znanstvenikov, saj to lahko igra pomembno vlogo pri morebitni vrnitvi tistih, ki so odšli v tujino. »Tu bi se Slovenija lahko zgledovala po Kataloniji, kjer deluje inštitut za napredne študije in raziskave Icrea. Zaposlujejo eminentne znanstvenike, ki so se pripravljeni preseliti v Barcelono. Pritegnejo jih z višjimi plačami in večjo možnostjo financiranja raziskav, oboje pa potrjuje vlada neposredno.« 

Iz zgornjega je novinarka izpustila odgovor na vprašanje o pedagoški obremenjenosti na slovenskih univerzah. Ker se mi zdi pomembno povedati, da je pedagoška obremenjenost na slovenskih univerzah kar visoka, objavljam še ta moj odgovor novinarki:

Ali je zakonsko predpisana pedagoška obveznost prenizka oziroma dovolj nizka za tovrstne dodatne aktivnosti? (Prosim za pojasnilo.)


Po mojem mnenju je predpisana pedagoska obveznost, ce zeli znanstvenik resno raziskovalno delati, kar visoka. Najvecja razlika med ZDA in Slovenijo (pa tudi Evropo na splosno) je, da je lahko pedagoska obveznost v ZDA od posameznika do posameznika zelo razlicna. Za fizike je obicajna pedagoska obveznost na raziskovalnih univerzah v ZDA  predavanje enega predmeta na semester (torej okoli 4 ure predavanj tedensko). Na nekaterih raziskovalnih univerzah z velikimi donacijami je obicajna obveznost celo polovico manjsa (ucenje enega predmeta vsak drugi semester). Profesorji, ki niso raziskovalno dejavni imajo visjo (obicajno dvojno) pedagosko obveznost. Pedagosko obveznost doloca vodja oddelka (vcasih po uskladitvi z notranjo komisijo).

Je pa v ZDA velika razlika med pedgosko obveznostjo na naravoslovnih, tehnicnih in na druzboslovnih smereh. Tipicno je pedagoska obveznost na slednjih vecja. Prav tako profesorji na druzboslovnih smereh tezje pridobivajo raziskovalna sredstva, in morajo pogosto uciti tudi poleti. Na naravoslovnih podrocjih je obicajno, da je poletje izkljucno namenjeno raziskavam (placilo pa gre iz projektov – v ZDA smo profesorji tipicno placani le za 9 mesecev iz sredstev univerze).

Poleg raziskovalnih univerz je v ZDA tudi vse polno univerz, katerih glavni namen je izobrazevanje. Tu je pedagoska obveznost veliko vecja, mislim da je obicajno 3-krat pa tudi veckrat vecja kot na raziskovalnih univerzah.

Univerza v Ljubljani je nekaksen hibrid obojega. Nekatere fakultete UL so po svojem poslanstvu povsem blizu najboljsim raziskovalnim univerzam v ZDA (tipicen primer je FMF, na kateri sem tudi sam doktoriral). Za FMF je prav impresivno, da lahko raziskovalno tako visoko kotira, ob tem koliko so profesorji pedagosko obremenjeni.

Na drugi strani so fakultete, ki so verjento blizje izobrazevalnim univerzam in kolidzom v ZDA. Na nasi univerzi (univerza v Cincinnatiju) je pravzaprav najti podoben hibrid, pri cemer so problem resili tako, da so kolidzi fizicno loceni od raziskovalne univerze in obstajata dva kampusa. Za obiskovanje kolidza studentje tudi placujejo nizjo solnino.

Zgornji sistem je predvsem posebnost ZDA. Sistem v Nemciji, na primer, je v marsikaterih pogledih blizje Sloveniji. Nominalna obremenitev v Nemciji je 10 ur/tedensko, a se v to steje tudi vse vaje (ki jih izvajajo asistenti) in pa seminarjo, delo s studenti, itd. Tako je koncna obremenitev primerljiva s 6 kotaktnimi urami/teden obremenitve v Sloveniji.

-