Nastajati je začela nova interesna in politična sila, ki se je poimenovala “milenijci”. Pravijo, da nočejo biti označeni kot mladi, ker je mladost prehodna označba, problemi, s katerimi se soočajo, pa niso zgojl začasni. Takole vidijo svet:
“Mogoče ne bom nikoli razumel, kaj je internet, ampak ti ne boš nikoli razumel, kaj je pokojnina,” se glasi milenijski generaciji namenjeni vic. … Milenijce v Sloveniji praviloma označujemo kot “mlade.” Dokler to sprejemamo in se tudi sami imamo za “mlade” čakamo, da se nekaj zgodi; čakamo, da odrastemo. Ker mladi nujno odrastejo, mar ne? Zato – odj**ite že s temi mladimi. Mladost je prehodna – generacijska zaznamovanost je dosmrtna. Ne opredeljuje nas starost, ampak to, da smo rojeni po letu 1980. Nismo mladi; smo milenijci. Smo tisti, ki smo zamudili zaposlitev v času gospodarskega razcveta. Tisti, ki nas v času osamosvojitve, ko se je delilo premoženje ter pisalo pravice, še ni bilo, ali pa smo bili otroci. Tisti, za katere bi vsi najraje videli, da otroci tudi ostanemo. Ker sicer smo visoko izobražena, visoko sposobna in visoko motivirana motnja dosedanjemu redu. Ker sicer smo motnja državi, zamrznjeni v času. … Socialna država je super; ampak veljati mora v istih ključnih točkah za vse, ali pa je ni. … Tisti, ki jim obstoječe stanje odgovarja, so tenkočutnost do prihodnjih generacij pokazali na seriji padlih reformnih referendumov. Nič se ne sme spremeniti; niti koraka nazaj; tudi v korist lastnih otrok ali vnukov ne. … Ne pišem, da bi se pritoževal; pišem, da bi se kaj spremenilo. Ker se mora. Prva težava leži v identifikaciji; dokler se označujemo za mlade, verjamemo, da je težava začasne narave; da socialna depriviligiranost z leti mine sama od sebe. Druga težava leži v občutku, da smo si za pomanjkanje osnovnih pogojev za socialno varno življenje krivi sami; da pač nismo dovolj dobri. To ne more biti res; … Slovenija je po ustavi država vseh njenih državljank in državljanov. Čas bi bil, da se zavemo pripadnosti milenijski generaciji, se kot samostojna sila in brez slabe vesti organiziramo v politično silo ter tistim pred nami – če ne zase, pa za generacije naših otrok – sporočimo: dovolj. Ne, nismo neki trenutni “mladi” in ne, ne bomo tiho. Res nas je malo, ampak znamo biti glasni. (Vir: Odj**ite že s temi mladimi | Torek ob petih)
O “milenijski generaciji” bo govorila tudi naslednja številka revije Razpotja. Tule je uvodnik: Mladi ‒ lažna razredna zavest | Razpotja
Tudi tale je dobra izjava:"Tisti z dobrimi službami, ki zdaj zmajujete z glavo; koliko od vas bi, če vas jutri odpustijo, še kdaj imelo tako dobro pozicijo? Ali sploh še kdaj službo za nedoločen čas? Kako daleč bi prišli s svojim življenjepisom in izobrazbo na današnjem trgu dela?"
Po eni strani res. Po drugi strani so starejše generacije, če so hotele delati ali celo študirati izven Slovenije, morale skozi ponižujoče birokratske postopke z negotovim izidom. Ali še huje: za prominentnega slovenskega znanstvenika vem, da je v 80ih letih čez Karavanke bežal s ponarejenim potnim listom. Milenijci imajo dostop do Erasmusov, pri štipendijah, študijskih in delovnih mestih so enakopravni domačinom, itd.