LHC je v četrtek prenehal s trki in s tem zaključil uspešno triletno nabiranje podatkov. LHC bo začel s trki zopet l. 2015, do takrat pa bo potekalo delo na izboljšavah detektorjev in trkalnika.
V teh treh letih so eksperimenti na LHC zapisali na trde diske okoli 100 petabytov podatkov. To je približno dvakrat več kot je informacije v vseh zapisanih besedah v vseh jezikih. Za primerjavo sem skušal tudi ugotoviti koliko prostora ima na diskih Google, a mi po kratkem googlanju ni uspelo izvedeti (morda bo kdo od bralcev bolj uspešen?). Od pogovora s kolegi na LHCb sem izvedel, da je 1petabyte prostora na diskih stal okoli 100 tisoč dolarjev (sedaj verjetno le okoli tretjino tega). Za 100 petabytov torej potrebujete nekaj milijonov dolarjev, za 1000 petabytov nekaj deset milijonov dolarjev – sitniš za korporacije kot so Google in Apple, a precejšenj zalogaj za znanstvenike na javnih sredstvih.
LHC s trki proizvede veliko več informacije, kot se je na koncu zabeleži. Trki potekajo s 40MHz, na disk pa se zapiše le nekaj tisoč trkov na sekundo. Če bi pisali vse trke, bi namreč to pomenilo zapis okoli 40 terabytov/s, v resnici se zabeleži “le”okoli 6 gigabytov/s. S hardverskimi in softwerskimi odločitvami v realnem času tako odvržejo večino trkov in obdržijo le približno vsakega desettisočega.
