Mogoče tako obstaja možnost, da se razčisti kaotičen način določanja odstrela velikih zveri, na katerega trenutno bolj vplivajo čustva in moč posameznih interesnih skupin, kot pa strokovni argumenti in upoštevanje naravovarstvene zakonodaje.
Bistvo tožbe je po eni strani dokazovanje protislovja v pravni utemeljitvi odstrela – recimo, Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah v enem členu daje ministrstvu možnost, da določi odstrel zavarovanih živali iz razlogov, če so te škodljive za človeka, čeprav krovni Zakon o varstvu narave govori le ukrepih, ki so potrebni za varsvo živali.
Z določitvijo možnosti odstrela v 7a. členu Uredbe je preseženo zakonsko pooblastilo, saj zakon te možnosti ne dopušča. Da bi bil odstrel sploh dopusten bi moral imeti izrecno podlago v zakonu, Zakon o ohranjanju narave pa nasprotno daje zgolj podlago za ukrepe varstva živali. Dopustna materija Uredbe je le varstvo zavarovanih vrst, ne pa tudi varstvo ljudi pred zavarovanimi vrstami (kar je dejanski razlog predvidenega odstrela).(*)
Najpomembnejši argument pobudnikov tožbe se nanaša na kršenje Habitatne direktive, ki na ravni EU določa zaščitene vrste in ravnanje z njimi. Pogoji, kdaj je dovoljen odstrel visoko zaščitenih vrst, kot je volk ali medved, so določeni z natančno opredeljenimi kriteriji, ki v Sloveniji niso bili izpolnjeni.
Volkove bi bilo dopustno v interesu njihovega varstva postreliti pod pogojem, da za to ni nobene druge možnosti. To bi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje moralo pokazati in dokazati v okviru Testa 2, kot ga definira Evropska Komisija. Vendar pa ministrstvo nikjer jasno ne napiše, zakaj je odstrel volkov za njihovo varstvo sploh potreben, in ne navede, kako naj bi odstrel na populacijo ugodno vplival. …
Pri tem pa ministrstvo, ki z odstrelom volkov »rešuje« problem (naraščajoče) škode, ki jo človekovemu premoženju povzroča volk, ni prikazalo, koliko se je, ob tem, ko se je obseg škod povečal, morebiti povečal tudi obseg reje drobnice, prav tako ni prikazalo, kakšne ukrepe je izvedlo v preteklosti za zaščito te drobnice (osveščanje rejcev, spodbujanje zaščite) in jih ovrednotilo. Prav tako tudi ni prikazalo, kakšne ukrepe je izvedlo, da bi zagotovilo/prilagodilo volkovom dovolj plena – jelenjadi in srnjadi v naravi. Iz predloga Akcijskega načrta upravljanja populacije volka je razvidno, da je v letih 1991-2009 število drobnice naraslo za 6x (priloga 2.8., str. 40). Nadalje, dobra polovica izplačanih odškodnin za škodo je bila izplačana le okoli 20 rejcem (priloga 2.8., str. 40), kar je relativno majhno število lastnikov, s katerimi bi se lahko ministrstvo posamično dogovarjalo za ustrezne ukrepe zmanjšanja škod.(*)
Škodo povzočajo ovčjerejci- žrtve so drobnica in posledično volkovi in medvedi. Če bi minister Bogovič zmanjšal izplačilo za škodo, ki jo povzroči volk, bi avtomatično ovčjerejci poskrbeli za zaščito svoje drobnice. Lažje kot narediti ograjo je seveda odstreliti ubogo žival. Nesposobnost politikov se jasno kaže tudi na tem področju. Da ne omenim, da gospodje za sočutje sploh še niso slišali. Žalostno.