Po celodnevnem delu v veleblagovnici se je dvainštiridesetletna prodajalka Rosa Parks iz Montgomeryja v Alabami odpravila domov. Kot običajno je počakala na mestni avtobus, pri vozniku plačala deset centov za karto in se ozrla po avtobusu za praznim sedežem, kamor bi se usedla, saj je bila zelo utrujena. Bil je 1. december 1955, nekaj čez šesto uro zvečer, in nihče še ni vedel, da bodo dogodki v naslednjih minutah prav na tem avtobusu povsem spremenili podobo Amerike.
Po takratnih mestnih pravilih so bile prve štiri vrste sedežev na avtobusu rezervirane za belopolte potnike, temnopolti pa so se morali drenjati zadaj. Rosa se je tokrat usedla v vrsto takoj za predelom za belce, kjer so lahko sedeli potniki obeh barv kože.
Na naslednjih postajah je na avtobus vstopilo še več ljudi in takrat se je tudi sprednji del napolnil, tako da belci niso mogli več neovirano priti do prostega sedeža. Ko je voznik avtobusa James B. Blake v nekem trenutku opazil, da neki belec stoji, je zakričal, da se morajo temnopolti potniki premakniti in sprostiti prostor tudi v predelu za prvimi štirimi vrstami, ki so bile rezervirane za belce. Vendar se nihče ni hotel premakniti. Jezni voznik, ki ga potniki niso hoteli poslušati, je ustavil vozilo in se sam lotil urejanja razmer. Na njegov vnovičen poziv so nekateri črnci vstali in prepustili svoje sedeže belcu, le Rosa Parks se ni hotela premakniti, češ da ne sedi na prostoru za belce, poleg tega je samo en belec brez sedeža, sprostili pa so se že trije.
Vendar voznik ni popustil. Rosi je ukazal, da mora vstati, sicer bo poklical policijo. Ker se je še naprej upirala in zahtevala pojasnilo, zakaj mora vstati, je prišla policija, jo aretirala in odpeljala na policijsko postajo.
Rojstvo množičnega gibanja
Čeprav nihče na avtobusu tega takrat še ni vedel, se je tistega večera v mestu rodilo množično gibanje, ki je v naslednjih letih spremenilo podobo Amerike. Kot odziv na Rosino aretacijo so temnopolti prebivalci Montgomeryja začeli bojkotirati avtobuse, tako da se je mestno podjetje znašlo v resnih težavah, karizmatični mladi pridigar Martin Luther King, ki je v mesto prišel leto prej, pa je iskro upora razširil tudi v druge kraje, vse do glavnega mesta države.
Zanimivo je, da je Martin Luther King ob prihodu v Montgomery ugotavljal, da temnopolti prebivalci praviloma brez nasprotovanja sprejemajo rasistična pravila in zakone, vključno z nasiljem, ki so ga ob tem deležni. Kaj se je torej spremenilo, da ljudje niso bili več pripravljeni trpeti očitnih krivic? Kje je tista ključna razlika, zaradi katere je Rosin upor zanetil iskro upora, ki se je razvnela v množično gibanje, podobna druga pogumna dejanja posameznikov pred tem pa so se klavrno končala? Rosa namreč ni bila prva, ki se je uprla rasističnim predpisom, ki so veljali na avtobusih in drugje v družbi. Podobnih zgodb je bilo veliko, a nobena ni prerasla v proteste in množično ljudsko gibanje.
Spontanost, čustva, solidarnost
Kot ugotavlja Charles Duhigg v knjigi The Power of Habit (Random House, 2012), je bilo pri aretaciji Rose Parks zelo pomembno dejstvo, da je veljala za spoštovano meščanko, ki jo je poznalo zelo veliko ljudi. Ko so jo aretirali, se je vest o dogodku hitro razširila in vzbudila nelagodje pri mnogih, ki so jo vsaj na videz poznali.
Do množičnih družbenih gibanj nikoli ne pride na način, da bi večina naenkrat ugotovila, da je treba nekaj spremeniti, in nato to svoje spoznanje tudi udejanjila, ampak se vstaje ponavadi začnejo zaradi konkretnega dogodka, ki ljudem požene adrenalin v žile. Za gibanja je pomembno, da znajo kanalizirati motivacijo, ki je v ljudeh že prisotna. Pomembno je tudi, da gre za spontan odziv, ki se kaže skozi čustva ljudi, saj je le to lahko dovolj močan notranji pogon, ki posameznike sili k uporu.
V naslednji fazi se mora to pristno čustvo pretvoriti v skupno gibanje, ki ga vzdržujejo predvsem medosebne vezi med pripadniki upora. V tej fazi pripadniki gibanja ne vztrajajo več pri zahtevah zgolj zaradi izvirnega dogodka, ki je sprožil dogajanje, ampak zaradi solidarnosti drug z drugim. Da upor uspe, se mora vzpostaviti prepričanje, da je sodelovanje pri protestu častno dejanje in da je vztrajanje smiselno. Če tega pritiska znancev, pred katerimi se nihče ne želi prikazati v slabi luči, ni, potem gibanje hitro zamre.
V tretji fazi, ko upor preraste lokalne okvire, pa se morajo začeti tvoriti novi vzorci vsakdanjega obnašanja, ki se nato širijo in postajajo nekaj samoumevnega v družbi. Šele ta tretja faza dejansko povzroči trajne spremembe v družbi.
Spreminjanje navad množic
Duhigg v knjigi opiše tri faze spreminjanja navad v družbi, ki so vse enako pomembne: prvič, najprej konkretni dogodek ljudi gane na čustveni ravni in jih spravi v gibanje; drugič, vzpostavi se prepričanje, da je nasprotovanje gibanju nečastno, kar motivira ljudi, da vztrajajo pri uporu tudi, ko se prvotna čustva ohladijo; tretjič, na koncu se morajo izoblikovati še nova pravila oziroma navade, ki so drugačne od prejšnjih in ki jih večina vzame za svoje.
Spremembe v družbi se zgodijo šele, ko se spremenijo tudi navade oziroma nezavedni obrazci, po katerih se obnašamo takrat, ko nismo pozorni oziroma delamo avtomatsko. Tudi če je nekaj na ravni idej in razumskega premisleka povsem jasno, se bo družba dejansko spremenila šele, ko bodo ljudje nove vzorce obnašanja tudi ponotranjili.
Iz zgodovine vemo, da so denimo ideje Voltaira in Rousseauja desetletja krožile med intelektualci tistega časa, a šele ko so tudi običajni ljudje začeli razpravljati o univerzalnih človekovih pravicah in o korupciji v vrhovih monarhij, so se absolutistični režimi po Evropi začeli rušiti. Podobno je peščica pogumnih sufražetk dolgo časa agitirala za pravice žensk, a dejansko so se začeli zakoni spreminjati šele, ko je enakopravnost žensk postala tudi tema pogovorov pri družinskih kosilih.
Lep in nazoren prikaz tega, do kakšne mere so ljudje intuitivno prepričani, da je treba v nekem okolju skupna pravila spoštovati, je kar obnašanje voznikov na cesti oziroma prometna kultura. Če velja tiho prepričanje, da ni nič narobe, če kršimo prometne predpise, če nas pri tem nihče ne zaloti, je to samo izraz globoko usidranih vzorcev obnašanja, ki vodijo ljudi pri odločanju tudi v drugih sferah življenja.
Dolga pot do sprememb
Bojkot avtobusov v Montgomeryju je trajal skoraj leto dni. Vmes je prišlo tudi do nasilnih dejanj policije in množičnih aretacij, vendar ljudi preprosto ni bilo več strah. Da si del upora, je bilo pomembnejše od strahu pred udarci in šikaniranjem. Dogajalo se je celo, da so se ljudje sami ponujali policiji, naj jih aretira, s čimer so poskušali pokazati nesmiselnost tovrstnih akcij mestnih veljakov, katerih cilj je bilo širjenje strahu.
Čeprav je že 5. junija 1956 senat zveznih sodnikov sprejel odločitev, da je pravilo o ločevanju potnikov na avtobusih po barvi kože v nasprotju z ustavo, se je mesto na odločitev pritožilo in trajalo je do 17. decembra, da je vrhovno sodišče ZDA dokončno razsodilo, da je treba segregacijo odpraviti. Tri dni kasneje so mestni veljaki prejeli ukaz, da v avtobusih ne sme biti razlikovanja med potniki po barvi kože. Naslednje jutro ob 5.55 se je Martin Luther King s sodelavci prvič po letu dni povzpel na avtobus, se usedel povsem spredaj in se popeljal po ulicah.
Uspeh prebivalcev Montgomeryja je vzpodbudil množično gibanje za državljanske pravice, ki je z miroljubnimi protesti, katerih udeleženci so bili pogosto tudi tarča nasilja, počasi spreminjalo podobo Amerike. Trajalo je skoraj desetletje, preden je leta 1964 predsednik Lyndon Johnson podpisal zakon, ki je prepovedoval kakršnokoli diskriminacijo manjšin in žensk, borce za državljanske pravice pa je v govoru ob tej priložnosti postavil ob bok očetom države.
