Vem, da vam je to dobro znano, saj se je obelodanilo že davno nazaj (=v petek), a si vendarle še zasluži zapis na Kvarkadabri, da evidentiramo tudi družboslovne nenavadnosti tovrstnih nagrad. (Ulen, smo Evropejci potemtakem vsi znanstveniki?)
Med drugim sem sam o tem na kratko že govoril v petkovih Odmevih (del o EU in Nobelovi nagradi se začne pri 14. minuti), a tam nismo prišli do vprašanja, kdo bi nagrado lahko prevzel.
Če ne bi bilo drugih ovir (predvsem Kohlovih zdravstvenih težav), bi sam predlagal, da jo prevzameta Helmut Kohl in Jacques Delors. Po eni strani zato, ker sta bila skupaj s pokojnim Mitterrandom res pomembno zaslužna za ponovno oživitev evropskega političnega povezovanja v osemdesetih letih. Obenem pa sta na nek način tudi pričevalca dolge poti, ki jo je EU prehodila kot mirovni projekt, za kar si je pridobila Nobelovo nagrado.
Ena najbolj prepričljivih ilustracij vojnega brezumja je dolgotrajni spopad pri Verdunu leta 1916, ko so se Francozi in Nemci deset mesecev obstreljevali in pobijali po rovih na frontni črti, kar je terjalo približno 700.000 žrtev. Na francoski strani se je tam boril Louis Delors, kasneje oče Jacquesa Delorsa; na nemški pa Hans Kohl, kasneje oče Helmuta Kohla. To, da sta otroka po sreči preživelih vojakov, brez dvoma “cepljena” tudi z izkušnjo očetov, sedem desetletij kasneje evropskemu povezovanju uspela dati nov zagon, je lepa simbolika, ki se nekako sklada s simboliko nagrade.
A je za pričakovati, da se bodo sedaj premierji EU kitili z nazivom sodobitnika Nobelove nagrade za mir, recimo v stilu Lučke Kajfež-Bogataj? 😀
Vsi mi, shrink, mi vsi!
Super, bom kar dodal še eno vrstico v svoj CV. 😉
Na to sem tudi sam takoj pomislil. Ampak v bistvu smo kot člani OZN Nobelovi nagrajenci že od leta 2001 :-).