Postavitev platforme za prodajo in branje slovenskih e-knjig

Živimo v času, ko se branje nezadržno seli s papirja na zaslone. Beseda knjiga kmalu ne bo več pomenila snopa spetih potiskanih papirjev v ovitku, kot je to veljalo tisoč let, ampak le datoteko, ki bo svoj videz in obliko sproti prilagajala napravi oziroma bralniku, na katerem jo bomo prebirali. Ali je to dobro ali ne, nima smisla razpravljati. Podobno kot so se morali nekoč srednjeveški pisarji prilagoditi novim časom in se sprijazniti z Gutenbergovo iznajdbo tiska, moramo tudi mi sprejeti dejstvo, da bo kmalu večina knjig izšla le še v elektronski obliki.

V eni izmed poletnih številk revije Mladina smo lahko prebrali jezne izjave Mihe Kovača, sicer dolgoletnega akterja na slovenskem knjižnem trgu, ki je za spletno knjigarno Amazon in podobne moderne knjižne trgovce uporabil vse možne slabšalne pridevnike, kar je seveda razumljivo, saj nove tehnologije založnikom rušijo ustaljene poslovne modele. Kot se izdajatelji časopisov jezijo nad spletom in blogerji, tudi klasični knjižni založniki ne bodo mogli več prav dolgo upokojencem po telefonu prodajati knjig, ki jih menda nujno potrebujejo njihovi vnuki. Svet gre naprej in novim tehnologijam se bo treba prilagoditi.

Doma imam kakih tisoč petsto knjig še klasične papirne različice. Mnoge so podčrtane in polne opomb, saj mi pomenijo osnovno sredstvo za delo. Podobno kot kemik potrebuje laboratorij in kemikalije, sam ne bi mogel početi tega, kar počnem, brez hitrega dostopa do množice knjig. Dobro založena knjižnica kje v bližini bi prišla zelo prav, a je ni in je verjetno nikoli ne bo.

Kljub temu da imam res veliko zbirko knjig, nikakor nisem zbiratelj. Obilica knjig, ki jih hranim po omarah in policah, me v resnici moti, zato sem bil neznansko vesel, ko so se pojavili prvi uporabni e-bralniki, kot je Amazonov Kindle in sedaj tudi Applov iPad, na katerih je mogoče zelo dobro brati, podčrtavati in dodajati opombe, hkrati pa nove knjige ne zavzamejo že tako omejenega prostora na policah.

Pomembna pridobitev je tudi možnost, da lahko po svojih e-knjigah iščeš po poljubni besedi ali stavku, kar pomeni bistven prihranek časa, denimo pri lovu za kakim citatom. Še nedavno je bilo namreč treba premetati celo omaro, da si našel pravo knjigo in pravo stran v njej. Zadnje čase sem zato prav slabe volje, ko ugotovim, da kake nove zanimive knjige ni na voljo v elektronski obliki oziroma jo je v e-različici mogoče kupiti samo, če imaš ameriško bančno kartico.

Na iPadu obstaja zelo uporabna aplikacija z imenom Trafika, prek katere lahko z enim samim klikom kupiš katero koli slovensko revijo ali časopis, kjer koli na svetu si. Tudi v najbolj odročnem avtokampu nekje na jugu Dalmacije lahko tako bereš sveže domače časopise, takoj ko so doma v prodaji prvi izvodi. V preteklosti smo po kioskih lovili tistih nekaj izvodov slovenskih revij, ki so jih pripeljali z nekajdnevno zamudo, danes pa jih lahko prebiraš tudi na Fidžiju, in to celo prej, preden jih v nabiralnik dobijo naročniki.

V Sloveniji zato nujno potrebujemo nekaj podobnega, kot je Trafika za revije in časopise, tudi za knjige. Veliki Amazon namreč še ne podpira prodaje knjig v eksotičnih jezikih. Zato bi tale zapis izkoristil za pobudo resornemu ministru Žigi Turku, ki je med vsemi dosedanjimi ministri za kulturo najbolj podkovan v računalništvu in poznavanju novih tehnologij, da stori nekaj zelo konkretnega za okrepitev “nacionalne substance” in priskrbi evropska sredstva za izvedbo razpisa za postavitev slovenske platforme za prodajo in branje e-knjig.

Vse knjige, ki bi jih kupili prek te nove e-knjigarne, bi lahko prek ustreznih aplikacij prebirali na vseh sodobnih tablicah, kot so, recimo, iPad in njegovi kloni, na pametnih telefonih in prek spletne aplikacije oziroma ustreznih programov tudi na običajnih računalnikih. Pri nas je veliko računalniških podjetij, ki bi znala tovrstno platformo razviti zelo hitro. Seveda bi morala taka e-knjigarna podpirati tudi podčrtovanje in pisanje opomb ter njihovo sinhronizacijo med različnimi napravami kot tudi pošiljanje na e-bralnike, kakršen je, denimo, Amazonov Kindle.

Vse knjige, ki bi dobile državno subvencijo, bi moral založnik obvezno prodajati tudi prek te e-knjigarne. Poleg založb bi to možnost za distribucijo svojih del lahko uporabljali tudi posamezniki, pogoj bi bil le, da si v NUK-u pridobijo ISBN-številko, s čimer bi poskrbeli za minimalni prag kakovosti. Taka centralizirana knjigarna bi omogočila tudi neposredno spremljanje prodaje posameznih naslovov, kar bi bilo za bralce in za avtorje izjemno zanimivo. Tudi najbolj znani avtorji, niso namreč imuni na možnost, da občasno poškilijo na Amazonovo lestvico najbolje prodajanih in preverijo, na katerem mestu so trenutno njihove knjige. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je prav zabavno opazovati, kako tvoja knjiga za kratek čas prehiti ali vsaj dohiti tudi razvpite naslove slavnih imen, kot so Richard Dawkins, Carl Sagan in James Watson.

-