Pop humanistika

Ko sem se med študijem fizike odločal, ali bi se morda vpisal še na vzporedni študij filozofije, sem se o svoji nameri pogovoril tudi z enim od profesorjev. Čeprav sem pričakoval, da nad idejo ne bo pretirano navdušen, sem bil nad njegovim odzivom vseeno presenečen, saj je dal jasno vedeti, da bom s tem le zapravljal dragoceni čas. Svetoval mi je, naj raje najprej naredim doktorat iz fizike in se šel potem, ko bom že dovolj vešč »resne znanosti«, odpravim raziskovat tudi »mehkejše vede«.

Ko sva se pozneje o nameri malo bolj podrobno pogovorila, je pokazal, da ima zelo izdelano mnenje o filozofiji oziroma o humanistiki, ki naj bi bila preveč domačijsko-zapečkarska in premalo vpeta v mednarodno znanstveno izmenjavo, ki lahko edina zagotavlja visoko stopnjo znanstvene in strokovne odločnosti. Pripomnil sem, da so vsaj nekateri slovenski filozofi zgradili zelo odmevne mednarodne kariere in se povzpeli v sam svetovni vrh svoje stroke, ko me je profesor presenečeno pogledal in vprašal: »A Žižek je filozof?«

Tovrstna, po eni strani zelo izdelana stališča inteligentnih posameznikov, ki hkrati niso osnovana na dejanskem poznavanju vsebine, ampak bolj na splošnem vtisu in predsodkih, je seveda najbolje presegati s kvalitetnimi proti informacijami oziroma s ponudbo dobre in hkrati dostopno napisane literature, ki vedo predstavi v dejanski in ne popačeni podobi.

Pred nekaj leti smo se ustvarjalci poljudnoznanstvene spletne strani kvarkadabra.net zato odločili, da bomo na internetu objavili predstavitve ključnih filozofskih del 20. stoletja, ki jih je za časopis Delo izbral in predstavil Mladen Dolar. Zdelo se nam je, da so tovrstni zapisi dober prvi korak pri odpravljanju predsodkov in popravljanju izkrivljene podobe, ki jo imajo nekateri naravoslovci, kot tudi širša javnost, o filozofiji.

A že kmalu po objavi povzetkov me je kolega s Fakultete za fiziko in matematiko obvestil, da smo bili zaradi objave »obravnavani« na eni od sej fakultete. Izraženo je bilo namreč mnenje, da so se na Kvarkadabri, ki jo sicer vsi zelo radi prebirajo, začele pojavljati vsebine, ki so »ortogonalne na znanost«. V jeziku fizikov predstavljajo tovrstne besede kar hudo obtožbo, ki jo je treba vzeti z vso resnostjo. Da je nekaj ortogonalno oziroma pravokotno na nekaj drugega, preprosto povedano pomeni, da prvo nima nič skupnega z drugim. Izraz »ortogonalno na znanost« lahko tako razumemo, da gre za neznanstvene oziroma psevdoznanstvene vsebine.

Omemba desetih ključnih filozofskih dosežkov 20. stoletja je bila tako posredno razglašena za nekakšen znak nižanja visokih intelektualnih standardov pri spletnem časopisu oziroma kot svarilo, da gre pri tovrstnih besedilih potencialno za vsebine, ki bi lahko imele »škodljiv vpliv na mladino«, ki bi to brala in mislila, da gre za resno znanost.

Obe anekdoti jasno predstavita pri nas, pa tudi marsikje po svetu dokaj razširjen predsodek, da gre pri sodobni filozofiji pogosto za vsebine, ki jim nima smisla posvečati pretirane pozornosti oziroma so lahko za ohranjanje ostrine uma celo škodljive. Da bi se tovrstne predsodke odpravilo ali vsaj omililo, verjetno ni druge možnosti, kot da se tudi filozofija resno loti popularizacije svojih vsebin in dognanj, podobno, kot je bila pred nekaj desetletji v to prisiljena naravoslovna znanost.

Kot vemo, je bil eden izmed prvih velikih poljudnoznanstvenih piscev kar sam Galileo Galilei, ki je ustvarjal v času, ko še ni bilo širšega konsenza, kaj je prava metodologija in družbena vloga znanosti, zato se je moral močno truditi, da je zainteresirano javnost seznanil s svojimi idejami in pridobil sredstva za raziskave ter preživljanje družine. Pozneje Isaac Newton ni imel več tovrstnih težav, zato mu ni bilo treba, tako kot prej Galileu, objavljati knjig, ki so naslavljale širšo javnost, saj je ta takrat že znala presoditi, kateri znanstveni dosežki so pomembni in uporabni.

Do množičnega pojava popularne literature o znanosti pa je prišlo šele v obdobju zatona hladne vojne, ko veliki državni izdatki za razvoj najrazličnejših tehnologij niso bili več tako samoumevni kot v času, ko sta obe velesili tekmovali tudi na področju znanosti. Prva desetletja po drugi svetovni vojni znanstveniki praviloma niso imeli težav s financiranjem svojih raziskav, saj je bilo znanje pomembna strateška dobrina, ki jo je bilo treba skrbno negovati in razvijati.

Z umirjanjem hladne vojne naenkrat pritiska na velike države, da morajo kar se da hitro razviti nove tehnologije, sicer lahko hitro izgubijo svoje mesto v mednarodnem strateškem razmerju sil, ni bilo več. Z zmanjšanjem obsega financiranja se je zmanjšala tudi potreba po raziskovalcih, kar je pomenilo, da je bilo vse težje najti službo, tudi če si bil izkušen raziskovalec z doktoratom.

Da bi vzpodbudili zanimanje za znanost, o kateri širša javnost takrat ni vedela kaj dosti poleg tega, kar so se nekoč učili v šoli, so se znanstveniki lotili velike misije širjenja »veselja do naravoslovne znanosti«. Začeli so napletati zgodbe, po katerih naj bi bila znanost tik pred tem, da dokončno odgovori na tri ključna vprašanja o »smislu obstoja«, ki so bila vsaj za širšo javnost takrat povsem v domeni religije in morda filozofije. Znanost je začela namigovati, da bo lahko z vso svojo avtoriteto končno odgovorila tudi na vedno aktualna vprašanja: Kdo smo? Odkod prihajamo? Kam gremo?

Prvi veliki val literature s področja popularne znanosti je tako temeljil na tihi podmeni, da je znanost zdaj tista, ki lahko odgovarja tudi na vprašanja o smislu. Teorija velikega poka, iskanje končne teorije vsega in podobne velike znanstvene zgodbe so vzbujale domišljijo tako laikom kot tudi samim znanstvenikom, ki so si začeli domišljati, da so resnično na poti k odkritju nečesa velikega. Popularna znanost je s predstavljanjem aktualnih znanstvenih teorij doživela velik razcvet in nekateri raziskovalci so zato postali tudi prave medijske zvezde, pop znanstvena literatura pa je postala pomembna tržna dejavnost, saj se razvpiti avtorji zelo dobro prodajajo.

Podobno, kot je bila znanost pred nekaj desetletji primorana s pomočjo naslavljanja na širšo javnost upravičiti svoj obstoj in dokazovati svojo družbeno koristnost, se bo morala zdaj z enakim problemom soočiti tudi humanistika. Drži se je namreč prizvok, da je neuporabna. Vse bolj je razširjeno mnenje, da je humanistika med vsemi vedami najmanj »družbeno koristna«. Če so druge vede vsaj potencialni vir novih tehnologij, naj bi šlo pri humanistiki zgolj za intelektualno aktivnost, ki je lahko sicer zelo zanimiva, a nima neke prave uporabne vrednosti.

Zadnja leta se na knjižnem trgu zato že pojavlja vse več literature, ki bi jo opisno lahko poimenovali z izrazom pop humanistika, pri čemer beseda pop ne pomeni nič slabšalnega, ampak le oznako za knjige, ki niso napisane v strokovnem žargonu, temveč v jeziku, ki ga razume povprečen bralec s solidno splošno izobrazbo. Gre za literaturo, ki poskuša tudi filozofske teorije predstaviti na enak način, kot denimo fiziki predstavljajo dosežke na področju kvantne mehanike ali teorije relativnosti.

Pri tem velja omeniti, da se bodo morali enako kot fiziki, ki ne smejo uporabljati diferencialnih enačb in tenzorskega računa, ko pišejo za širšo javnost denimo o splošni teoriji relativnosti, tudi filozofi navaditi, da ne morejo brez dodatnih pojasnil in razlag uporabljali strokovnih izrazov, ki se jim sicer zdijo kristalno jasni, a lahko pri filozofsko neizobraženem bralcu vzbudijo povsem napačne asociacije. Že tako preprosta pojma, kot sta subjekt in diskurz, sta lahko za nekoga, ki ima sicer solidno splošno izobrazbo, podobno neprebavljiva, kot je za nekoga drugega nerazumljiva že preprosta matematična enačba.

Pop znanost se je razvila iz notranje potrebe posamezne vede, da bi vzbudila zanimanje za svoje dosežke v širši javnosti. Naravoslovna znanost je bila v lastno popularizacijo prisiljena ob umirjanju hladne vojne, ko veliki državni izdatki za vse vrste raziskav niso bili več tako strateško pomembni kot takoj po drugi svetovni vojni. Danes je pred podobno preizkušnjo humanistika, ki jo vladajoča neoliberalna ideologija obravnava kot neuporaben larpurlartizem, ki nikakor ne bo prispeval k dvigu družbenega bruto proizvoda. Če se humanistika ne bo kmalu dovolj resno lotila vzbujanja zanimanja za svoja dognanja v širši javnosti, ne more pričakovati, da se bo njena javna podoba bistveno spremenila.

Besedilo je nastalo na povabilo urednice časopisa Pogledi, št. 15-16, 8. avgust 2012

-