Oceanografija v Sloveniji? Zakaj že?

Nedavno me je zopet nekdo vprašal, čemu Slovenija pravzaprav sploh potrebuje oceanografijo – sam se namreč ukvarjam z numeričnimi modeli za prognozo stanja Jadranskega morja. Protiargumenti se slišijo smiselno: naša obalna črta je kratka, tržaški (sic!) zaliv je plitek in marginalen, o stiku Slovenije z odprtim morjem pa zadnje čase raje sploh ne govorimo, da ne bi po nemarnem česa prejudicirali… Čeprav mislim, da je znanost nehvaležno utemeljevati s tem, zakaj je koristna – to je velikokrat očitno le na dolgi rok -, naj zdaj vendarle na kratko navedem nekaj argumentov, zakaj bi Sloveniji oceanografsko znanje koristilo tudi v primeru, če do priključitve Primorske matični domovini nikdar ne bi prišlo, in če potemtakem sploh ne bi imeli obale.

Začel bom kar z najpomembnejšim utilitarističnim argumentom. Ta se glasi: konsistentne prognoze vremena si brez poznavanja fizikalnih razmer v morju in na morski površini ne moremo predstavljati. Računska domena atmosferskega modela Aladin/SI, ki ga ARSO uporablja za napovedovanje vremena, namreč sega od severne Evrope globoko nad Sredozemsko morje in Afriko.

Če ne poznamo osnovnih parametrov morske površine (temperatura, višina gladine, tokovanje, valovanje ipd.), smo pač prisiljeni v to, da si spodnje robne pogoje nad morsko površino za model Aladin/SI izmišljujemo oz. jih vežemo na klimatološke vrednosti, tj. na dolgoletna povprečja. Numerični eksperimenti kažejo, da denimo izboljšava prognoze temperature morske površine zaradi pravilnejše konvekcije bistveno poveča kvaliteto napovedi količine padavin nad celino. Dobro poznavanje vzvalovanosti morja pa nam npr. omogoča natančnejši izračun transporta gibalne količine v turbulentnem mejnem sloju na stiku med morjem in atmosfero, kar vodi v natančnejšo napoved vetra pri tleh. Skratka: dobro poznavanje fizikalnih parametrov Jadranskega morja je pomembno za meteorološko prognozo, še zlasti za količino padavin, ki igra ključno vlogo pri ocenjevanju tveganj za poplave in hudourniške dogodke po celotni Sloveniji (še zlasti pa v zahodni).

In dalje. Slovensko morje je plitko in relativno zaprto, zato je precej občutljivo na vremenske spremembe in morebitna onesnaženja. Z naraščajočim ladijskim prometom se veča tudi možnost neljubih dogodkov, kot so izlivi onesnažil in ladijske nesreče (gostota verjetnosti trka dveh ladij je sorazmerna kvadratu gostote prometa). Hkrati je zaradi plitkosti z določenimi meteorološkimi pogoji (južni veter, nizek tlak) povezano izrazito naraščanje in upadanje gladine morja.

Močan jugo na Jadranu vedno vzbudi osnovno lastno nihanje Jadranskega morja, ki vzdolž dolge osi Jadranskega bazena niha z nihajnim časom okoli 22 h, in čigar amplituda v Piranu doseže tudi 1.5 m. K temu prištejte še 0.8 m plime ter dvig gladine zaradi ciklonalnega padca zračnega pritiska, pa dobite neurni val, ki generira tudi do 2.5 m povišano gladino morja ob Slovenski obali (gl. sliko zgoraj).

Potegnimo črto. Bom namenoma ekonomsko vulgaren, ker je to dandanes žal edino, na kar se na koncu praktično vsak zagovor znanosti reducira: znanost je morda draga, ampak nevednost je precej dražja. Škoda, ki so jo ob neurnem valu decembra 2008 utrpeli prebivalci obale, je presegla milijon evrov. Hudourniške in druge poplave so v preteklih letih terjale človeške žrtve in milijone evrov škode. Nedavne nesreče ladij v severnem Jadranu, kopica izjemnih vremenskih situacij z močnim vetrom in valovanjem ter posegi v morsko okolje s težko predvidljivimi posledicami (izgradnja plinskih terminalov) nas stanejo bistveno več kot vzpostavitev osnovnih oceanografskih orodij, s katerimi lahko pravočasno predvidimo tovrstna dogajanja, ter zmanjšamo oziroma vsaj omilimo posledice teh dogodkov tako za ljudi kot za okolje. Zdi se torej, da celo z ekonomske plati ustrezne strategije ne bi smelo biti preveč zapleteno določiti.

-