V vodah Tanganjiškega jezera v osrčju Afrike živi nenavadna ribja vrsta Haplochromis burtoni iz skupine ostrižnikov, za katero je značilno, da imajo samci dve različni podobi. Nekateri so lepe živo rumene ali modrikaste barve s črnimi progami okoli oči, drugi pa so dolgočasno sivi in zelo podobni samicam.
Bistvena razlika med obema vrstama samcev je, da se pisani obnašajo dominantno, so agresivni in skrbno čuvajo vsak svoj teritorij. Predstavljajo nekakšno ribje plemstvo in so hkrati edini, ki lahko oplojujejo samice. Sivi samci se morajo tako zadovoljiti z vlogo podložnikov, a so hkrati zaradi kamuflažne sive barve bolje zavarovani pred predatorji.
Vendar pa strogi hierarhični odnosi v afriškem ribjem kraljestvu niso povsem zacementirani. Občasno se zgodi nekaj skorajda čudežnega. Sivi samec tlačan se lahko v zgolj nekaj urah spremeni v pravega pisanega plemiča, hkrati s spremenjeno zunanjo podobo pa postane tudi ploden. A do transformacije pride zgolj takrat, ko se med ribjimi plemiči zaradi pogina ali kako drugače sprosti teritorij, ki ga mora kot gospodar zapolniti nov samec.
Zgodbo o teh čudaških afriških ribah podrobno obravnava nevroznanstvenik Ian Robertson v knjigi Zmagovalni učinek (The Winner Effect: How Power Affects Your Brain, Bloomsbury Publishing 2012). Rdeča nit knjige je vpliv zasedanja pozicije moči v živalski in človeški družbi na dogajanje v možganih, a avtor veliko prostora posveti tudi bolj splošnim spoznanjem moderne znanosti, kot je denimo ugotovitev, da je dogajanje v naših možganih močno odvisno od konkretnega okolja, v katerem bivamo.
Zmagovalni učinek
Raziskovalci, ki so preučevali vedenje živali, so pri poskusih z mišmi opazili, da se je miška, ki so jo pred spopadom z enakovredno tekmico soočili z omamljeno nasprotnico, ki jo je brez težav premagala, v enakovrednem boju odrezala bolje kot miška, ki pred spopadom ni zmagala. Pojav so poimenovali zmagovalni učinek (winner effect) in preprosto pomeni, da posamična zmaga poveča verjetnost zmage tudi v naslednji borbi.
Seveda pojav ni značilen le za živali, ampak ga lahko opazimo tudi pri ljudeh, še posebej v športu. Podrobnejše raziskave, ki jih niso izvajali samo na miših, so pokazale, da pride po zmagi pri zmagovalcu do dviga ravni testosterona in posledično tudi do večje agresivnosti pri naslednjem spopadu.
Matthew Fuxjager z Univerze v Wisconsinu je zmagovalni učinek preučeval še bolj natančno. Zanimalo ga je, kako se spreminjajo sami možgani, če so deležni serije zmag. S poskusi na miših je pokazal, da zmagovanje na določenih mestih v možganih poveča število receptorjev za testosteron, kar pomeni, da ima lahko enaka količina hormona večji učinek na vedenje živali. Po dodatnih raziskavah je ugotovil še nekaj presenetljivega. Do povečanja števila receptorjev v motivacijskem delu možganov je prišlo le, če je miška zmagala na domačem teritoriju. V primeru, da je nasprotnika premagala na njej tujem ozemlju, to na število receptorjev ni vplivalo. Podobno krajevno odvisnost dogajanja v možganih so raziskovalci opazili tudi pri preučevanju odvisnosti.
Po vietnamski vojni so ameriški zdravniki pri veteranih, ki so se vračali domov, zaznali nenavaden pojav. Veliko vojakov in spremljevalnega osebja je v Vietnamu poskusilo heroin in nemalo jih je postalo od droge tudi odvisnih. Vendar pa mnogi po vrnitvi v ZDA čudežno naenkrat niso več čutili potrebe po drogi, kar je bilo povsem v nasprotju s tem, kar so znanstveniki takrat vedeli o bioloških mehanizmih, na osnovi katerih pride do heroinske odvisnosti. Zdelo se je, kot da bi bila odvisnost vezana le na Daljni vzhod, v Ameriki pa se je nekako izničila.
Problem lokalno specifične odvisnosti je razrešil Stephard Siegel z Univerze McMaster v Kanadi, ki je raziskoval navajanje na drogo pri podganah, za katere je podobno kot za ljudi značilno, da z razvojem odvisnosti postanejo tolerantne na zmeraj večje odmerke mamila. Sieglovo veliko spoznanje je bilo, da lahko ustvari podgane, ki bodo odvisne in tako tolerantne na visoke odmerke heroina le v določenem okolju. Živali je namreč navajal na odvisnost v posebej obarvani kletki s specifičnim vonjem. Ko so se že močno navadile na drogo, jim je kot ključni del poskusa vbrizgal še zelo velik kontrolni odmerek heroina, vendar polovici v kletki, na katero so bile navajene, polovici pa v drugem prostoru, ki jim ni bil domač.
Rezultati so bili osupljivi. Smrtnost zaradi prevelikega odmerka heroina je bila v novem okolju kar dvakrat večja kot v primeru, da jim ga je vbrizgal v zanje »domači« kletki.
Danes znanstveniki vedo, da isti pojav velja tudi za ljudi. Če si odvisniki drogo vbrizgavajo zmeraj po enakem ritualu in v enakem okolju, se jim počutje začne spreminjati že med samim ritualom in ne šele, ko si drogo dejansko vbrizgajo. Že samo jasni indici, da bodo ponovno dobili želeni odmerek droge, sprožijo občutek, ki ga sicer povzroči droga. Vendar ta »vpliv domačega terena« hkrati zmanjša kasnejši pravi učinek droge, ko jo dejansko vzamejo, zato potrebujejo v zanje znanem okolju vedno večji odmerek, da bodo na koncu deležni enakega učinka.
Ameriški vojaki, ki so se s heroinom srečali v daljni Aziji, kjer je drugačno podnebje, način življenja in nasploh podoba okolice, so svojo odvisnost tako razvili v tem specifičnem okolju. Ker se doma niso srečevali z za vojni Vietnam značilnimi sprožilci odvisnosti v okolici, so tudi bistveno lažje pozabili na že razvito navezanost na heroinsko omamo.
Barva dresa vpliva na rezultat
Čeprav je v športu »učinek domačega terena« dokaj poznan, so nekateri drugi, bistveno bolj banalni vzroki, ki lahko povzročijo odločilno prednost moštva, zaenkrat še manj znani in raziskani. Ko sta Russel Hill in Robert Barton z Univerze Durham v Angliji preučevala rezultate olimpijskih iger v Atenah leta 2004, sta presenečena ugotovila, da lahko pri nekaterih športih že zgolj barva dresa pomembno vpliva na končni rezultat. Pri boksu in rokoborbi je namreč veljalo pravilo, da ima zmeraj eden izmed tekmovalcev rdeč, drugi pa moder dres.
Ko sta raziskovalca primerjala rezultate športnikov, ki so bili glede na njihove dosežke pred olimpijskimi igrami enako dobro pripravljeni, sta ugotovila, da so tekmovalci v rdečih dresih zmagali v 62 odstotkih bojev, v modrih dresih pa zgolj v 38 odstotkih. Podoben učinek sta opazila tudi pri nogometu, saj so se na Evru 2004 bolje odrezale ekipe, ki so imele rdeče drese.
Razlaga, ki sta jo ponudila za to na prvi pogled nenavadno spoznanje, je dokaj preprosta. Če nekoga zgolj hitro pogledamo, se nam intuitivno zazdi, da je tisti, ki ima rdečkast obraz, zelo verjetno jezen, tisti, ki je v obraz bled, pa se nas po vsej verjetnosti boji. Do takšne hitre interpretacije barve obraza pridejo naši možgani povsem spontano, ne da bi o tem zavestno razmišljali, saj bi lahko rekli, da je nekako vraščena v nas še iz časov, ko smo se za preživetje borili v naravi.
Pri vrhunskem športu so tekmovalci tako enakovredni, da so pogosto za končni vrstni red odločilne že malenkosti. Ena takšnih majhnih podrobnosti je lahko pri športih, v katerih pride do neposrednega spopada enega športnika proti drugemu, že barva dresa. Rdeča barva, tudi če je zgolj na dresu in ne na obrazu, izraža dominacijo, modra pa podrejenost, kar nezavedno vpliva na same športnike. Doda oziroma odvzame jim lahko tisto malo energije oziroma vzpodbude, ki lahko pri zelo izenačenih tekmecih pomeni tudi razliko med zmago in porazom.
