Socialni (pokojninski) sporazum ZDA-Slovenija

Jernej Barbič,
 Santa Monica, Kalifornija, ZDA, 8. junij 2012

V prispevku želim bralcem Kvarkadabre opisati moja prizadevanja za sprejem socialnega (pokojninskega) sporazuma med ZDA in Republiko Slovenijo. Sem univerzitetni profesor računalništva v ZDA, sicer pa slovenski državljan. V ZDA imam stalno prebivališče (green card). V Sloveniji sem živel do 24 leta starosti. Ta sporazum bi bil zelo koristen za mnoge slovenske državljane, ki so bili zaposleni ali so še vedno zaposleni v ZDA. V tej skupini najdemo znanstvenike (profesorji, post-doktorski raziskovalci, zaposleni na ameriških inštitutih, NASA, itd.), umetnike, športnike, odvetnike, poslovneže in mnoge druge.

Najprej naj opišem, za kaj gre. V ZDA mora vsak zaposlen posameznik, ne glede na državljanstvo, obvezno vplačevati del svoje plače v ameriški državni pokojninski sklad, t.i. “Social Security”. Temu se reče “social security tax”. V letu 2012 ta prispevek za zaposlenega znaša 4.2% plače. Poleg tega mora delodajalec obvezno plačati še dodatnih 6.2% bruto plače, tako da skupni mesečni vložek znaša 10.4% bruto plače. Ob upokojitvi je posameznik iz tega naslova upravičen do ameriške pokojnine, vendar le, če je v sistem vplačeval najmanj 10 let. Če ti pogoji niso izpolnjeni, so vsi vložki v “social security” izgubljeni. Poleg obveznega “social security” v ZDA obstaja tudi prostovoljno pokojninsko zavarovanje, t.i. “401(k) plan”. Tako prostovoljno zavarovanje je stvar odločitve vsakega posameznika in ni predmet te pobude.

Večina zahodnoevropskih držav in zdaj tudi že dve novi članici EU (Češka in Poljska) imajo z ZDA sklenjen socialni sporazum, ki te probleme razreši. V preteklosti so socialni sporazum z ZDA imele le bogate države, kot 
sta na primer Norveška in Švica. Kasneje se je ta krog nekoliko razširil.
 Danes ima, kot že rečeno, sporazum z ZDA sklenjena celotna “stara” Evropa in tudi Češka in Poljska. Mislim, da je Češki in Poljski ravno še uspelo ujeti zadnji vlak pred gospodarsko krizo (2009). Celoten seznam držav je tukaj:

http://www.ssa.gov/international/agreements_overview.html



Če tak sporazum z določeno državo obstaja, ZDA državljanom te države dovoli, da ob upokojitvi prejmejo ameriško pokojnino že ob bistveno krajšem času vplačevanja v ameriški pokojninski sistem (tipično okrog 15 mesecev). Recipročne pravice imajo seveda tudi ameriški državljani, ki bivajo v dotični tuji državi. Poleg tega pa tak socialni sporazum omogoča tudi, da se leta vplačevanja v ameriški pokojninski sistem štejejo tudi v pokojninsko dobo v matični državi. Recipročno se ameriškim državljanom delovna doba v drugi državi prizna v ZDA.

Primer: če državljan Poljske dela 5 let v ZDA in se potem vrne na Poljsko, mu ZDA (in ne Poljska) ob upokojitvi na Poljskem izplačajo pokojnino za 5 let dela v ZDA. Poleg tega mu Poljska teh 5 let šteje v pokojninsko dobo na Poljskem, vendar z ničelno osnovo. Torej, ta oseba od poljske države ne dobi nobene pokojnine za čas, ko je bil v ZDA, se pa ta čas šteje v delovno dobo na Poljskem. Prispevki iz vsake od držav se torej na smiseln način seštejejo. To se mi zdi razumna in pravična rešitev, ki bi jo lahko uveljavili tudi v Sloveniji.

Sporazuma s Slovenijo trenutno ni. Kot že omenjeno, to pomeni, da slovenski znanstveniki, športniki in drugi slovenski državljani zaposleni v ZDA niso upravičeni do pokojnine iz ameriškega državnega pokojninskega sklada (t.i. “social security”), čeprav vanj vsak mesec obvezno vplačujejo znaten procent svoje plače. Ravno tako jim ne teče pokojninska doba v Sloveniji. Če bi tak sporazum uspeli podpisati, ocenjujem, da bi bila to zelo pozitivna sprememba za Republiko Slovenijo. Slovenskih državljanov v tej situaciji ni tako malo, saj marsikdo oddide v ZDA le za nekaj let. Mnogi so visoko izobraženi in si želijo povratka v Slovenijo oziroma Evropo, vendar jim pokojninske ovire to otežujejo. Današnji svet je globaliziran, izobraženi kadri potujejo po svetu, za službo in priložnostmi. Ocenjujem, da bi se našlo najmanj nekaj sto slovenskih državljanov, ki so v taki situaciji, oziroma so v njej bili v preteklosti. Pogosto gre za zelo uspešne ljudi v svojih poklicih.

Glede te pobude sem leta 2009 že kontaktiral slovensko ministrstvo za Slovence po svetu, ki je pobudo posredovalo naprej drugim organom slovenske vlade. O njej sem letos (2012) govoril z veleposlanikom RS v ZDA, njegovo ekselenco g. Romanom Kirnom. Pobudo sem na sestanku ustno že predal bivšemu ministru za Slovence po svetu prof. dr. Boštjanu Žekšu in sedanjemu ministru za izobraževanje, znanost, kulturo in šport prof. dr. Žigi Turku. Od vseh sem prejel načelno podporo. Ministrstvo RS za Delo, družino in socialne zadeve je v letu 2011 
kontaktiralo ameriško upravo Social Security Administration (SSA) in podalo 
pobudo za socialni sporazum.

Ameriški odgovor na to pobudo je bil, da določene 
pravice slovenski državljani že imamo. Res je,
 državljani RS imamo določene pravice, vendar so te bistveno slabše kot 
jih uživa večina držav članic EU. Konkretno, ameriški urad SSA je Ministrstvu RS za Delo, družino in socialne zadeve 
v odgovoru navedel, da “sedanja ameriška zakonodaja s področja socialne varnosti
 omogoča določenim slovenskim državljanom, ki živijo izven ZDA, da
 prejemajo prispevke iz tega naslova.” 

Tukaj je poudarek treba videti na besedi “*določenim* slovenskim
 državljanom”. Da, res je, sedanja ameriška zakonodaja določenim
 slovenskim državljanom omogoča prejemke iz tega naslova.

Kateri konkretno pa so ti pogoji?

Kot je razvidno iz javne internetne strani
 ameriške uprave za socialno varnost, in tudi sicer splošno znano v ZDA, gre za sledeči pogoj: 

Državljan Slovenije (in tudi sicer vsak Američan ali tujec) mora v ZDA
 biti zaposlen najmanj 10 let. Natančneje, potrebuje 40 t.i. kreditnih 
točk, podelijo pa se maksimalno 4 točke za vsako leto zaposlitve v
 ZDA, torej 4 x 10 let = 40 točk. Glede tega so prisotne še podrobnosti, ampak v 
principu je to tako. V posameznem koledarskem letu ni možno prejeti več kot
 4 točke. Torej mora posameznik v ZDA biti zaposlen najmanj 10 let, da izpolni
 pogoje za ameriško pokojnino. Če jih posameznik ne izpolni, ne prejme 
nič, tudi če je vplačeval, npr. 9 let. Naj glede tega omenim še, da je potrebno za prejem pokojninskih
 kreditov biti v delovnem razmerju v ZDA in torej imeti H1B delovni vizum ali
 zeleno karto oziroma ameriško državljanstvo. Študenti (F-1, J-1 vizum) ne prejmejo 
nobenih kreditov in se jim ti prispevki tudi ne trgajo od ameriških štipendij ali 
poletnih del (internship), enako velja za post-doktorske raziskovalce z J-1 vizumom. 

Podroben opis je na voljo tukaj:

http://www.socialsecurity.gov/retire2/credits2.htm



Če posameznik zbere 40 kreditnih točk, je do pokojnine seveda 
upravičen šele, ko izpolni tudi vse druge ameriške pogoje (starost 65 
let, itd.). Ti pogoji so enaki za vse, ameriške državljane in tujce.

 Pogoj “40 kreditnih točk” je v ZDA med imigranti dobro znan. V enaki situaciji je velika večina držav na svetu, 
izjema so le države s socialnim sporazumom z ZDA, 
kjer se ta pogoj precej omili: skrajša se z 10 let (40 kreditnih 
točk) na 15 mesecev (5 kreditnih točk; ta meja je sicer odvisna od posamezne države). Temu delu socialnega sporazuma se reče “Totalization agreement”.
 Socialni sporazum je sicer širši in prinaša še več
 drugih ugodnosti, ampak po mojem mnenju je ključna ugodnost ravno 
”Totalization agreement”.



V čem je torej težava sedanje ureditve ZDA-Slovenija? Deset let je 
dolga doba. Poznam več Slovencev, ki bi želeli v ZDA delati manj časa,
 zgolj nekaj let (recimo 3-5). Če ne prejmejo 40 kreditov, to pa je 
možno le z zaposlitvijo v skupni dolžini 10 let, niso upravičeni do ameriške pokojnine.

 Desetletno obdobje te Slovence sili, da v ZDA ostajajo dlje, s tem pa
 se bistveno poveča verjetnost, da v ZDA ostanejo za vedno. Vsakič,
 kadar se začnem o tem pogovarjati s slovenskimi kolegi, ki so v ZDA 
profesorji, raziskovalci, poslovneži, itd., vedno pridemo do enakega
 zaključka. Zaradi 10-letnega pogoja moramo v ZDA delati najmanj 10
 let. Krajša delovna obdobja so nepraktična, saj pomenijo izgubo pokojnine. V praksi to večina 
Slovencev sprejme in se temu prilagodi, ker ni druge boljše 
izbire. Mislim, da vse to pogosto vpliva na osebne odločitve. Marsikdo 
je v ZDA tudi poročen in npr. živi v ZDA s partnerjem iz 
Slovenije. Ponavadi je ta partner potem še na slabšem, saj je v ZDA 
prišel kasneje in ima še manj kreditnih točk.



Pri mojem delu sem spoznal veliko drugih Evropejcev (npr. Nemčija,
 Francija, UK, Švica, Italija, Češka, itd.) ki te težave nimajo, saj imajo z ZDA sklenjen 
socialni sporazum, in so zaradi tega veliko bolj mobilni. Nemški
 profesorji se npr. vračajo v Evropo po nekaj letih dela v ZDA in se 
jim s tem problemom ni treba ukvarjati.

Ameriška uprava SSA je našemu ministrstvu napisala tudi sledeče: “Izplačilo 
pokojnine v tujino je možno, saj temelji na načelu vzajemnosti in jo
 ZDA uporabljajo že od leta 1992, ko so ugotovile, da slovenski sistem 
izpolnjuje pogoje za taka plačila.”

 Tukaj SSA govori o *predpogoju*, da se ameriška pokojnina izplača 
nekomu v tujo državo. V načelu SSA namreč ne izplačuje pokojnin v 
tujino (torej izven ZDA), tudi če ima določena oseba 40 kreditov.
 Npr., ZDA ne izplačujejo pokojnin v države, s katerimi ZDA nima dobrih odnosov (Severna Koreja, itd.). Če se tak posameznik izseli iz ZDA in
preseli v tako državo, potem bodo ZDA ustavile izplačevanje pokojnine,
 ne glede na število kreditov. Torej, z dotično državo mora biti
 izpolnjen t.i. “pogoj vzajemnosti”. V primeru Slovenije je pogoj
 vzamejnost izpolnjen od leta 1992 in o tem zgoraj govori SSA.

 Vendar vse to nič ne pomaga, če posameznik nima 40 kreditnih točk. Torej,
 še vedno mora biti izpolnjen zgoraj omenjeni pogoj (10 let delovne
 dobe), razen če seveda ne obstaja socialni sporazum med ZDA in tujo
 državo, česar pa v primeru Slovenije ni. 

Podroben seznam držav, kamor ZDA plačujejo pokojnino (če je izpolnjen
 10-letni pogoj oz. obstaja pokojninski sporazum), je tukaj:

http://www.socialsecurity.gov/pubs/10137.html#what



Kot vidite, je Slovenija na seznamu “Country List 2”, kar pomeni, da 
ZDA pokojnino bodo izplačale v Slovenijo, če posameznik ima 40 kreditnih točk. Skupina 2 je poleg tega, dodatno, na slabšem 
kot skupina držav s pokojninski sporazumi (torej Country List 1) tudi
 glede izplačil pokojnin vdovcem, vdovam in preživelim otrokom.



Kaj je torej potrebno storiti, da bi tudi Slovenija uspela podpisati tak sporazum z ZDA?

Trenutna klima v ZDA takim sporazumom ni najbolj ugodna, saj v ZDA zdaj vlada razmeroma velika 
brezposelnost, sistem ameriške socialne varnosti pa je finančno preobremenjen in predmet pogostih političnih trenj. Vsak nov socialni sporazum za ZDA pomeni dodaten 
finančni izdatek. Zadevati se je treba, da morajo ameriški politiki take izdatke upravičiti pred svojimi ameriškimi volilci. Za sporazum je torej seveda potreben tudi ameriški interes, ne zgolj slovenski.

Po mojem mnenju je kompromis možen. Iskati je potrebno pravi zgodovinski trenutek in priložnost. Slovenija ni velika država, zato strošek niti za ZDA niti za Slovenijo ni zelo velik. V Sloveniji vsekakor so prisotni ameriški gospodarski interesi, v njej bivajo tudi ameriški državljani. Ti bi imeli od sporazuma recipročne koristi, enako kot, recimo, ameriški državljani na Češkem in Poljskem. Treba bi torej bilo aktivirati ameriško skupnost v Sloveniji, da se zavzame za tak sporazum.

Sporazum bi vsekakor oživil gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in ZDA. Nekateri menijo, da bi pomenil, da bi še več Slovencev začasno odšlo v ZDA na šolanje in nabirati profesionalne izkušnje. Že danes je svet globaliziran, ta trend pa se bo v 21. stoletju še nadaljeval. Pokojninski sporazumi so logična posledica večje mobilnosti svetovnega prebivalstva, zato jih lahko v prihodnosti pričakujemo še več. Obe državi, Slovenija in ZDA, bosta na dolgi rok v prednosti, če bosta sklenili tak sporazum. Izkušnje kažejo, da je sodelovanje med narodi ključnega pomena za razumevanje drugih kultur, kar bistveno pripomore k svetovni blaginji in varnosti.

-