Pod vplivom Darwinovih spoznanj o evolucijskem izvoru človeka je bila širša javnost na začetku dvajsetega stoletja zelo dovzetna za vse vrste novih informacij, ki bi podrobneje razjasnile vprašanje, kakšne so dejanske umske zmožnosti naših bližnjih in daljnih živalskih sorodnikov. Zgodbe o skorajda čudežnih sposobnostih nekaterih posebej vzgojenih živali so se zelo hitro širile med ljudmi.
Sposobnosti konja Hansa
Nemški gimnazijski učitelj matematike in ljubiteljski trener konj Wilhelm von Osten je bil trdno prepričan, da je njegov konj Hans izjemno inteligenten. Znal naj bi računati in odgovarjati na preprosta vprašanja. Razumel naj bi tudi nemško, saj mu je naloge zastavljal ustno, konj pa mu je odgovore sporočal z udarci ob tla. Če ga je lastnik vprašal, koliko je 7 plus 4, je konj 11-krat udaril s kopitom. Na podoben način je znal povedati tudi, koliko je ura, kateri dan v mesecu bo denimo naslednji petek, in občasno reševal nekatere bolj zapletene matematične naloge z ulomki.
Hans je s svojimi mentalnimi spodobnostmi seveda sprožil veliko zanimanje javnosti. Da bi preverile, ali ne gre morda za prevaro, so nemške šolske oblasti ustanovile posebno komisijo trinajstih strokovnjakov, v kateri so bili veterinar, cirkuški čarovnik, strokovnjak za konje, nekaj učiteljev in celo direktor berlinskega živalskega vrta. Septembra 1904 je komisija zaključila z delom in sporočila, da ji ni uspelo najti nobene sledi, ki bi kazala na to, da gre za prevaro, o čemer je poročal tudi The New York Times.
Leta 1907 je preiskavo Hansovih sposobnosti izvedel še doktorski študent psihologije Oskar Pfungst, sicer asistent nemškega filozofa in psihologa Carla Stumpfa. Ta se je raziskave lotil bolj sistematično in kmalu ugotovil, da konj sicer res lahko izvede računske operacije ne glede na to, kdo mu jih zastavi in kakšna je publika, a je hkrati opazil, da konj ne zna pravilno odgovoriti na vprašanje, če pravega odgovora ne pozna tudi tisti, ki mu vprašanje postavi. Prav tako konj ni bil več sposoben pravilno odgovarjati, če svojega spraševalca ni ves čas gledal.
Z dodatnimi analizami je Pfungst pokazal, da zna Hans zelo dobro zaznati majhne spremembe v vedenju, drži in obraznem izrazu spraševalca, ko se s tolčenjem podkve ob tla približa pravemu odgovoru. Hans na vprašanja ni odgovarjal, ampak je zgolj tolkel po tleh toliko časa, da je pri spraševalcu zaznal spremembo vedenja.
Izkazalo se je tudi, da lastnik konja sploh ni vedel, da s svojimi telesnimi gibi konju sporoča, kateri odgovor je pravi. Ti nezavedni gibi so se izkazali celo za tako ukoreninjene v človeško obnašanje, da se jih Pfungst ni mogel znebiti niti potem, ko je že vedel, v čem je skrivnost Hansove inteligence. Se je pa sam naučil prebirati govorico telesa, tako da je lahko enako dobro kot konj odgovarjal na vprašanja, tudi če ni poznal odgovora, temveč je zgolj prebiral telesno govorico spraševalca.
Lastnik konja Wilhelm von Osten Pfungstovih ugotovitev nikoli ni priznal in je s Hansom še naprej gostoval po Nemčiji in navduševal množice. So pa spoznanja mladega psihologa močno vplivala na znanost oziroma na metodologijo izvajanja eksperimentov z živimi bitji.
V primeru modrega konja Hansa se je namreč jasno pokazalo, da lahko spraševalec povsem nezavedno intervjuvancu sugerira odgovor ali ravnanje, tudi če tega zavestno noče narediti. Zato se je pri raziskavah na ljudeh in živalih uveljavila metodologija dvojne zaslepitve, po kateri ne udeleženec eksperimenta ne tisti, ki poskus izvaja, ne smeta vedeti, ali je recimo v testni tabletki dejanska učinkovina ali samo placebo. Danes morajo tovrstne teste prestati vsa zdravila, saj le tako lahko dokažejo, da resnično delujejo.
Pomembno vprašanje, kakšne so dejanske umske sposobnosti živali, pa kljub problemu, ki se je pokazal pri konju Hansu, tudi dobro stoletje kasneje še naprej ostaja v središču zanimanja znanosti.
Klepetavi papagaj Alex
Ko je Irene Pepperberg leta 1976 gledala televizijsko dokumentarno oddajo o šimpanzu, ki so ga naučili sporazumevanja v jeziku gluhih s kretnjami, je sklenila, da se ne bo ukvarjala s kemijo, iz katere je takrat na Harvardu pripravljala doktorat, ampak z raziskovanjem umskih sposobnosti živali. Odločila se je, da bo preizkusila, kaj vse lahko s sistematičnim šolanjem nauči povsem običajno papigo.
Odšla je v trgovino z domačimi živalmi in prosila prodajalca, da ji izbere enega izmed mladih afriških sivih papagajev. Poimenovala ga je Alex kot okrajšavo za Avian Learning Experiment (eksperiment učenja ptičev) in začela študijo, ki je povsem spremenila naše razumevanje tega, česa so zmožni ptiči.
Eno izmed prvih prošenj za financiranje raziskave, v kateri je opisala svoje načrte, da želi pokazati, da znajo tudi ptiči misliti in govoriti, če jih le tega naučimo, ji je recenzent zavrnil s komentarjem, da mu ni povsem jasno, kaj je kadila, ko je pisala takšen predlog raziskave. V času, ko je začenjala svoj projekt, je namreč veljalo prepričanje, da imajo le primati dovolj kompleksne možgane, da so se sposobni naučiti zahtevnejše komunikacije z ljudmi. Glavni namen njene raziskave pa je bil pokazati, da pri papagajevem učenju ne gre zgolj za mehanično odzivanje, ampak za dejansko mišljenje, ki je podobno kot pri ljudeh in višjih primatih.
Alexa je več desetletij sistematično poučevala na način, da je ta ponavljal geste in glasove študentke, ki je služila kot model. Študentka se je najprej odzvala na vprašanje vodje eksperimenta, nato pa je vse skupaj ponovil še Alex in bil za svoje dosežke nagrajen. Šolanje je bilo intenzivno, saj je trajalo vsak dan tudi po več kot osem ur, ker pa Alex ni bil vedno v pravem razpoloženju, se je znal tudi upreti, med drugim tako, da je namenoma odgovarjal narobe, čeprav je bilo očitno, da pozna pravi odgovor.
A dolgoletno delo s papagajem je na presenečenje mnogih pokazalo, da so tudi ptiči zmožni fascinantnih miselnih dosežkov, ki celo presegajo dosežke, ki naj bi jih nekoč izvajal konj Hans. Alex se je naučil izgovoriti 150 besed, ki jih je znal nato uporabljati v pogovoru in jih je tudi medsebojno kombiniral. Sčasoma je znal razlikovati med petdesetimi predmeti, povedati njihovo barvo in obliko ter dejansko uporabljati števila do 6, ne le navidezno kot sto let prej konj Hans.
Pomemben rezultat raziskave je bilo spoznanje, da lahko tudi papagaj ugotovi, katera lastnost je dvema predmetoma skupna in po čem se razlikujeta. Ko so mu recimo hkrati pokazali rumen plastičen in pravi kovinski ključ ter ga vprašali, po čem se razlikujeta, je odgovoril barva, ko pa jih je zanimalo, po čem sta si predmeta enaka, je odvrnil oblika.
Leta 2005 je Irene Pepperberg, zdaj profesorica na Harvardu, presenetljivo poročala, da Alex razume tudi pojem ničle. Ko ga je spraševala, kakšna je razlika med dvema predmetoma, je razliko opisal, kot smo videli v primeru ključev. Če pa sta bila predmeta enaka, je odgovoril, da razlike ni, iz česar bi se dalo sklepati, da na neki način razume pojem ničle oziroma odsotnosti razlike. Alex naj bi bil po nekaterih svojih priučenih intelektualnih sposobnostih primerljiv s petletnim otrokom, emocionalno pa naj bi bil na ravni dveletnika. Takšna ocena, ki jo je podala Irene Pepperberg, se nam seveda zdi povsem nerealna, a dlje ko gledamo Alexove posnetke na youtubu, bolj verjamemo, da ptiči le niso tako neumna bitja, kot morda napačno domnevamo.
Šestega septembra 2007 so skrbniki našli Alexa v kletki mrtvega. Zvečer sta se z Irene še prijazno poslovila kot vsak dan z izmenjavo nekaj besed, a jutra papagaj žal ni dočakal, čeprav je imel šele 31 let, kar je približno polovica pričakovane starosti te živalske vrste. Veterinarji so ugotovili, da je zelo verjetno poginil zaradi težav s srcem, čeprav je bil le štirinajst dni prej na pregledu, kjer so mu med drugim izmerili tudi holesterol in bistvenih nevarnosti za zdravje niso opazili.
O Alexovi smrti so obsežno poročali vsi veliki svetovni mediji od The New York Timesa do znanstvenih revij, kot je Nature. V britanskem Guardianu so celo zapisali, da “Amerika žaluje, ker je umrl Alex, afriški sivi papagaj, ki je bil pametnejši od povprečnega ameriškega predsednika”.
