Nekaj odlomkov iz intervjuja z Mladenom Dolarjem v Sobotnem Delu:
Nasprotno nam masivna zgodovinska izkušnja govori o tem, da so se zločini in pokoli vseskozi dogajali v imenu vrednot in da niti za krvavo plat zgodovine niti za nesvobodo ni treba iskati ključev v njihovem opuščanju. Vrednote so smrtno nevarna stvar. Tu je potrebna refleksija, kaj si predstavljamo pod izrazom vrednota.
…
Najbolj zanimivi in produktivni trenutki svobode nastanejo pri menjavi določenih paradigem ali dveh sistemov, ko stari red še nekako drži stvari v šahu, novi red pa se še ni docela vzpostavil. Čas francoske revolucije in razsvetljenstva, ko se je absolutizem razkrajal, meščanski revoluciji pa se še ni uspelo etablirati, pokazati zobe ter vzpostaviti nove načine gospostva in eksploatacije, pokazati svojo plehkost – to je bil, denimo, takšen čas vzpona duha. Trenutek vmesnosti – takih je bilo v človeški zgodovini kar nekaj – je najbolj produktiven trenutek. Toda ali je mogoče živeti zgodovino kot serijo srečnih vmesnosti, ki omogočajo bohotenje novih idej in gibanj? Preden se ta zacementirajo. Problem svobode je problem trajnosti, kako trenutkom izbruha in entuziazma dati formo trajanja.
…
Zlom se je zgodil zaradi popolne odsotnosti kontrole finančnega kapitala, ki se je razmahnil prek vseh možnih meja zaradi neke iluzije, da je tovrstno bogastvo realno in da lahko brezmejno narašča. Zdaj, ko se je ta iluzija razblinila in proizvedla katastrofo enormnih razsežnosti, je treba stroške zanjo prenesti na ramena prebivalstva. Gre za radikalno prerazporeditev bogastva. Od prebivalstva se nenadoma pričakuje, da bo poravnalo te neznanske dolgove, ki jih je proizvedel finančni kapital, in to z rezanjem socialne države pa kulture in številnih političnih in civilizacijskih pridobitev. Nenadoma se je začelo razglabljati o tem, kako si lahko sploh privoščimo takšen luksuz, kot je kultura. Tu ne gre samo za Slovenijo, to je del evropske paradigme. Pravo vprašanje pa je, kako si lahko privoščimo finančni kapital. Tega si res ne moremo privoščiti; izkazal se je za popolnoma destruktivnega in v hipu pozabil na mantro o prostem trgu in umiku države, ko je bilo treba socializirati dolgove zgrešene politike.
…
O Slavoju [Žižku] bi najbolj preprosto rekel, da je svojevrstni Rorschachov test – izjave, ki jih ljudje dajejo o njem, veliko več povedo o teh ljudeh samih kot pa o njem. Povejo nekaj o tem, kaj so zmožni videti in doumeti. Nekateri se zapičijo v njegovo ekscesno pojavnost ali v obscene vice, ker je to edino, kar zmorejo razumeti, drugi se zataknejo v njegove provokativne izjave, ki jih seveda nikoli ne manjka. Eni vidijo v njem predvsem zabavljača in popteoretika. Eni se zapičijo v označevalec komunizem, ne da bi kaj prebrali – konec koncev je njegovo oživljanje tega pojma prav poskus, kako prekiniti z vsemi praksami komunizma dvajsetega stoletja, potegniti črto. Zdi se mi, da je to, na katero raven Slavoja se nekdo zapiči, svojevrstni test tega, kaj je kdo zmožen razumeti in kaj se mu zdi pomembno. Seveda ima Slavoj sposobnost in posebno veselje, da proizvaja šokantne izjave, na katere se je hitro mogoče obesiti. A hkrati nas to ne sme niti za trenutek odvrniti od tega, kar je njegova resnična substanca, substanca radikalnega in inovativnega teoretika, ki se nikoli ne ustavi pred najtežjimi problemi in najtežjimi stranmi, ki so bile napisane v celotni zgodovini filozofije; od Kanta in Hegla prek Marxa in Freuda do Heideggra in Lacana, do nazadnje spoprijema z domala vsemi najpomembnejšimi teoretiki našega časa. Daleč od instantnosti in popteorije. Odkar je leta 1989 zaslovel z The Sublime Object of Ideology, na zahodu obstajata dva ducata knjig o njem, sicer različne teže in usmeritve (med njimi npr. Žižek’s Ontology Adriana Johnstona, če omenim eno boljšo). Pa vsako leto stotine člankov, za in proti, pa International Journal of Žižek Studies. V Sloveniji, kjer je naokoli že štirideset let (letos je štirideset let od njegove prve knjige), pa ni nastalo skorajda nič.
…
V sedemdesetih letih je cela generacija pograbila francoski strukturalizem in poskušala misliti od tod naprej. Specifični način, kako smo to storili v Ljubljani, je bil, da se nismo hoteli odpovedati veliki heglovski dediščini in vsej dediščini, ki jo je predstavljala kritična teorija družbe, frankfurtska šola itd.
…
Svojo zadnjo knjigo imam pač za svojo najboljšo, v njej sem poskušal zadeve konceptualno prignati naprej, po eni strani glede tega, kaj so temelji psihoanalize, kaj so njeni filozofski temelji, kaj je lahko filozofski domet njenih konceptov; vključno z najbolj spornimi, kot so falos, nagon smrti, seksualnost, nezavedno – kot je rekel Adorno, so v psihoanalizi najbolj resnična njena pretiravanja – in na drugi strani to umestiti v določeno vračanje k Heglu. Gesta vračanja je nekaj, kar odpira in proizvaja nekaj novega. Lacan je svoj celoten opus postavil pod geslo povratka k Freudu, k tistemu Freudu, ki je šel z neznanskim razmahom in uspehom psihoanalize, predvsem ameriške, v izgubo. Gesta vračanja je vedno gesta vračanja k nečemu nemogočemu. Ne gre za to, da bi poskušali oživiti ali Hegla, ali Freuda, ali Platona v njihovi izvorni razsežnosti – ta je izgubljena –, ampak da poskušamo s to gesto v tem času napraviti, kar so bili ti ljudje zmožni storiti v razmerju do svojega časa.
