Durban, podnebna pogajanja

NA MIZI JE …? Kjotski protokol o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov je bil sprejet na 3. konferenci konvencije v Kjotu l. 1997, njegova veljavnost pa se izteče prihodnje leto, 2012. Države do sedaj niso uspele sprejeti še nikakršnega dogovora o njegovem nadaljevanju, čeprav pogajanja intenzivno tečejo že (vsaj) od konference na Baliju l. 2007 (COP13).
Od balijske konference naprej pogajanja potekajo dvotirno. Poleg kjotskega tira potekajo pogajanja po tiru t.i. dolgoročnega sodelovanja (Long-term Cooperative Action ali LCA). Če je kjotski tir ves čas  bolj ali manj v slepi ulici,  so tu začrtali nekaj pomembnih dogovorov. Najpomembnejša sta dogovor o zmanjševanju emisij zaradi krčenja in degradacije tropskih gozdov  (Reducing Emissions from Deforestation and Forest Degradation,  REDD, in nadaljevanje z večjimi zavezami, REDD+) in v Kopenhagenu l. 2009 (COP15) dogovorjeni Zeleni podnebni sklad (Green Climate Fund). Slednji naj bi zagotavljal večje vsote denarja za financiranje razvoja in prilagajanja podnebnim spremembam v revnejših državah, vendar (predvidljivo) obveznosti in način financiranja še niso dogovorjeni – v predlogih je bilo govora o pomoči, ki bi do l. 2020 dosegla 100 milijard dolarjev letno.

KAKO KAŽE? Guardian je pred konferenco verjetnost dogovora glede štirih ključnih vprašanj ocenil takole: podaljšanje Kjotskega protokola – 2/10; kakršen koli dogovor o zmanjšanju izpustov na raven, ki bi omogočala, da ostanemo pod dvigom povprečne globalne temperature za 2°C do konca stoletja – 1/10; dogovor o financiranju podnebnega sklada – 7/10; operacionalizacija sporazuma o zaščiti gozdov (REDD+) – 7/10.
Greenpeaceov komentator je potek pogajanj po enem tednu (3.12.) ocenil kot relativno pozitiven glede gozdov in podnebnega sklada.
Glede vsaj načelnega dogovora o podaljšanju Kjotskega protokola so informacije vsak dan različne. Ker so se mu ZDA že dejansko odpovedale (trdno v njihovem “taboru” so še Japonska in Kanada), glavna pogajanja o rešitvi Kjota  potekajo med EU, Kitajsko in Indijo. Ban Ki-mun je v torek (6.12.) možnost dogovora označil kot “out of reach” – za zdaj nedosegljivo.

V ČEM JE PROBLEM?  Osnova KP je razdelitev držav podpisnic na dve skupini, “razvite” (t.i.  države Aneksa 1.) in ostale. Le razvite države  so zavezane k zmanjšanju izpustov CO2 – v povprečju 5% od  ravni l. 1990 do l. 2012. Države, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, se načelno upirajo temu, da bi bile v načrtovanem drugem kjotskem obdobju zavezane zmanjšanju izpustov, saj do sedaj niso bile. Te države torej podpirajo nadaljevanje Kjotskega protokola, če ta ostane glede zavez držav takšen, kot je sedaj. 
Evropska unija, ki izrazito podpira nadaljevanje Kjota, je v Durbanu zavzela nekoliko ostrejše stališče, in terja od razvijajočih se velesil, kot je Kitajska, da se tudi formalno zavežejo k zmanjšanju izpustov, če naj EU podpre nadaljevanje Kjotskega protokola. Vendar je glede teGa  od vseh strank EU še vedno  najbolj fleksibilna.
Skupina G77 (države v razvoju) po eni strani priznavajo Kitajsko za svojo “voditeljico” v pogajanjih, po drugi strani pa zastopajo maksimalne cilje glede zmanjšanja izpustov, ki jih od vseh velikih sil še najbolj zastopa EU.
ZDA (in bližnji zavezniki) se odpoveduje Kjotu in načelno zagovarja stališče, da je dogovor o zmanjšanju izpustov najbolje suspendirati do l. 2020.

ALI SPLOH POTREBUJEMO SPORAZUM? Kljub Kjotskem protokolu so globalni  izpusti v zadnjem desetletju pospešeno naraščali. Države, ki so se vsaj načelno pripravljene zavezati zmanjšanju emisij s Kyotom 2 (EU, Nova Zelandija in Avstralija) že predstavljajo premajhen delež izpustov, da bi bil cilj 2°C segrevanja realno dosegljiv. Iz vidika znanosti (ali pa realnosti) je Kjoto neuspešen pri preprečevanju podnebnih sprememb.
Po drugi strani je bil Kjoto prvi resni mednarodni poskus politike glede preprečevanja podnebnih sprememb. Če bo opuščen, bo to kakor priznanje, da takšna politika ni mogoča.
Drugi tir pogajanj (finančni skladi za pomoč pri prilagajanju podnebnim spremembam, ohranjanje gozdov, …) je uspešnejši in gotovo potreben tudi, če dogovor o Kjotu ne bo mogoč. Aktualno vprašanje, ki nastopa že vsaj od Cancuna lani (in o katerem smo takrat že pisali)  je, če dokončna ločitev obeh pogajalskih tirov – neuspešnega kjotskega in relativno uspešnega o “dolgoročnem sodelovanju” -, ki jo zagovarjajo recimo ZDA, de facto pomeni pokop prizadevanj za novi Kjoto.

KAJ VSE TO POMENI ZA SLOVENIJO? Katkoročno uspeh ali neuspeh pogajanj najbrž na Slovenijo nima večjega vpliva. Evropska unija se je namreč že sama zavezala s strategijo Evropa 2020 k 20% ali 30% zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov do l. 2020, glede na ravni iz l. 1990.  (Gledano širše, pa je seveda globalni dogovor za nas, kot tudi za vse ostale zemljane, vitalnega pomena.)

KAKŠEN POSEBEJ DOBER KOMENTAR? Na misel pride recimo tale zapis Marka Lynasa, gotovo pa bo v prihodnjih dneh sledila velika količina analiz in refleksij.