Psiholog, Nobelov nagrajenec za ekonomijo in strokovnjak za odločanje Daniel Kahneman v pravkar izdani knjigi Misliti hitro in počasi (Thinking, Fast and Slow, Farrar, Straus and Giroux, 2011) poroča o zelo zanimivem poskusu, ki so ga nedavno izvedli v Izraelu. Raziskovalci so deset mesecev preučevali delo šestih sodnikov in dveh sodnic, ki so v tem obdobju odločali o 1112 prošnjah za pogojni izpust zapornikov. V povprečju so za obravnavo ene vloge porabili šest minut in ugodili 35 odstotkom vlog.
Odločanje sodnikov so spremljali tudi v odvisnosti od ure dneva in ravno pri tem so prišli do zelo zanimivih ugotovitev. Ko so izrisali graf stopnje odobrenih vlog v odvisnosti od časa, se je izkazalo, da pride pri sodnikih takoj po malici in kosilu do velikega porasta pozitivnih odločitev. Takoj zatem, ko so se sodniki najedli, so odobrili kar 65 odstotkov vlog, nato pa je njihova prizanesljivost do zapornikov padala, dokler ni tik pred naslednjim obrokom dosegla stopnje skoraj nič. (Graf si lahko ogledate tule: Justice is served, but more so after lunch.) Raziskovalci so preučili najrazličnejše možnosti, kako bi lahko te rezultate interpretirali, a je na koncu za najverjetnejšo obveljala hkrati tudi najbolj preprosta razlaga: lačni in utrujeni sodniki raje posegajo po zanje najbolj preprosti odločitvi – da vlogo za pogojni izpust zavrnejo.
Florida efekt ter medsebojni vpliv idej in prakse
Kahneman v svoji novi knjigi opiše tudi poskus, pri katerem so raziskovalci ameriškim študentom zadali nalogo, da morajo iz seznama petih besed sestaviti stavek z zgolj štirimi besedami. Študenti pri tem niso vedeli, da jih je polovica dobila besede, ki so bile tako ali drugače povezane s starostjo. Denimo: gube, plešavost, sivina, pozabljivost, Florida ipd. Potem ko so opravili prvi del naloge, so jih takoj poslali na nadaljevanje eksperimenta v pisarno na drugem koncu stavbe. In prav merjenje tega, kako hitro bodo prišli iz prve pisarne v drugo, je bil osrednji cilj raziskovalcev, česar študenti seveda niso vedeli. Izkazalo se je namreč, da so študenti, ki so stavke sestavljali iz besed, ki so asociirale na starost, hodili iz enega dela stavbe v drugega počasneje kot njihovi kolegi, ki so dobili “starostno nevtralne” besede. Raziskovalci so rezultat poimenovali “Florida efekt”.
Pri tem velja opozoriti, da učinek deluje, čeprav preiskovanci ne vedo, da so podvrženi kakršnimkoli manipulativnim vplivom. Ko so kasneje študente spraševali, ali so med besedami opazili kakšno skupno tematiko, so vztrajali, da besede v prvem eksperimentu nikakor niso vplivale na njihovo obnašanje. Starost ni bila nekaj, česar bi se med poskusom zavedali, a je vseeno vplivala na njihovo obnašanje.
Kasneje so ugotovili tudi, da vpliv idej na prakso ne deluje le v eno smer, ampak ima tudi praktično delovanje učinek na izbor idej. V tem primeru so študenti testne skupine kontrolirano hodili pet minut s hitrostjo starčkov, nato pa so merili, kako hitro prepoznajo določene besede. Ugotovili so, da je skupina, ki je hodila počasi, hitreje prepoznavala besede, ki so asociirale na starost, kot tisti, ki so hodili normalno hitro. Povezava deluje tako v obe smeri: če zavestno ali nezavedno mislite o starosti, se boste tudi obnašali kot starčki, in nasprotno: obnašanje po starčevsko bo povzročilo, da boste nezavedno mislili na starost. Podobno parjenje idej in prakse so opazili tudi pri množici drugih pojmov, kar seveda z veseljem že dolgo časa izkoriščajo denimo v marketingu.
Omeniti velja tudi raziskave, pri katerih so ugotovili, da že samo prikaz slike denarja na steni povzroči, da so udeleženci eksperimenta vztrajnejši pri reševanju težkih nalog. Pri tem se je izkazalo, da že nezavedna navezava na idejo denarja povzroča povečan individualizem oziroma zmanjšuje prizadevanje za sodelovanje z drugimi.
Zanimiv je bil tudi eksperiment, ki so ga izvedli v čajni kuhinji ene izmed britanskih univerz. V njej so imeli hranilnik, v katerem so zbirali prostovoljne prispevke za nakup kave, čaja in drugih potrebščin, ki so bile nato na razpolago vsem uporabnikom kuhinje. Raziskovalci so nekaj tednov sistematično menjavali podobe, ki so bile na steni za hranilnikom. En teden je na steni visela slika cvetja, naslednji teden pa slika izreza obraza, na kateri so bile zgolj oči, ki so gledale naravnost v obiskovalca kuhinje. Seveda nas ne bo več presenetilo, da se je v tistem tednu, ko je na steni visela slika oči, konsistentno v hranilniku nabralo več denarja kot takrat, ko so steno krasile rože. Učinek pogleda, ko slika sporoča, da te nekdo gleda, spontano povzroči, da se “lepše” vedemo, kar še posebej dobro poznajo v totalitarnih državah, kjer portret vodje neprestano visi na steni prav v vsaki sobi.
Hiter in počasen sistem v možganih
Omenjeni eksperimenti predstavljajo le majhen del množice podobnih, ki so jih raziskovalci izvedli zadnja desetletja in iz katerih sledi, da moramo tudi v vsakdanjem življenju začeti uporabljati model delovanja človeških misli, ki bo skladen z zadnjimi znanstvenimi dognanji. V prvem približku lahko ta novi model opišemo z dvema ločenima mehanizmoma mišljenja, ki hkrati obstajata v naših glavah. Kahleman ju v svoji knjigi poimenuje sistem 1 in sistem 2, zelo poenostavljeno pa jima lahko rečemo tudi intuitivni in racionalni sistem.
Intuitivni sistem lahko opišemo kot nekakšen nezavedni avtopilot, ki večino časa vodi naše delovanje, pri čemer je bistveno bolj vpliven, kot se zavedamo in si priznavamo, saj je skrivni avtor večine naših odločitev. Intuitivni sistem deluje avtomatsko in hitro, brez napora in brez zavedanja, da se sploh kaj dogaja, medtem ko potrebuje racionalni sistem za svojo aktivacijo usmerjeno pozornost in zavestni napor. Oba sistema običajno delujeta ves čas, a je racionalni sistem večinoma v stopnji zgolj minimalne aktivacije, saj je energetsko zelo potraten. Prav zaradi varčevanja z energijo je racionalni sistem po svoji naravi len in se raje ne vmešava v odločitve avtopilota, če v to ni prisiljen.
Deljenje dela med obema sistemoma se je izkazalo za zelo učinkovito. Zavestni sistem večinoma brez premisleka privzame nasvete avtopilota, pri čemer sploh ne ve, da mu je odločitve nekdo sugeriral. Nezavedni intuitivni sistem zavestnemu racionalnemu sistemu neprestano pošilja sporočila preko signalov, ki jih občutimo kot čustva, ki se navezujejo na konkretno dogajanje. Ti intuitivni indici, ki se jih velikokrat ne zavedamo, so zelo pomembni za naše normalno delovanje. Ko pa intuitivni sistem denimo zaide v težave in ne ve, kako bi se odločil, se kot pomoč aktivira racionalni sistem. Običajno se to zgodi takrat, ko pride do dogodka, na katerega avtopilot ni pripravljen oziroma za kar ni bil vnaprej programiran. Zunanji znak, da je pri nekom močneje aktiviran zavestni racionalni sistem, so razširjene zenice.
Značilnost intuitivnega sistema oziroma avtopilota je tudi, da ga ni mogoče izklopiti. Zmeraj je na delu, če to želimo ali ne. To se zelo dobro vidi v prej omenjenih eksperimentih, kjer je prav nezavedno delovanje intuitivnega sistema povzročilo večino nenavadnih rezultatov. Preventivno se je tako dobro zavedati, kdaj nas avtopilot lahko zavede, in v takšnih situacijah zavestno pogosteje aktiviramo racionalni sistem oziroma nadzornika. Intenzivno fokusiranje pozornosti na konkretno nalogo, ki jo izvaja racionalni sistem, lahko zelo zoži našo sposobnost zaznave okolice. Ta učinek že tisočletja množično izkoriščajo razni rokohitrci, ki zavestno usmerijo našo pozornost na nepomembno dejavnost, da v ozadju nevidno izvedejo nekaj, česar ne želimo, da opazimo.
Kaj pa vi?
Za konec lahko vsak zase izvedemo še preprost eksperiment, ki preveri, kako smo osebnostno nagnjeni k pogostosti aktivacije racionalnega sistema. Poskusite čim hitreje rešiti naslednjo nalogo:
Kij in žoga za bejzbol staneta skupaj 1 dolar in 10 centov.
Kij stane en dolar več kot žoga.
Koliko stane žoga?
Katera cena vam pride najprej na misel? Katero rešitev vam ponudi intuicija? 10 centov seveda. Žal pa rešitev, ki vam jo je ponudil avtopilot, ni pravilna. S to ceno se rezultat ne izide, a vseeno se nam intuitivno najprej zazdi, da je to prava rešitev. Če odgovorite, da je rešitev 10 centov, potem racionalnega sistema sploh niste zagnali, saj bi sicer preverili, ali se seštevek izide. Eksperiment so izvedli že na množici ameriških študentov in rezultati so bili kar šokantni. Več kot polovica študentov na Harvardu, MIT in Princetonu je podala napačen odgovor. Na slabših univerzah pa je bila pogostost napačnih odgovorov še večja in je presegla tudi 80 odstotkov.
