Golf mi lomi srce

Že dve leti in pol se bojujemo, da bi dobili dovoljenje za gradnjo igrišča za golf, pa se nismo še nikamor premaknili.
Lora Power (novinarka): Zakaj je igrišče za golf za vas tako velikega pomena?
Ob tem vprašanju se mi lomi srce! […]
Mar ni tako, da bi bilo predvideno igrišče v Sečovljah zraven solin in nacionalnega parka, kjer so pomembna ptičja gnezdišča?
Golf igram že od osmega leta. Preskusil sem se na številnih igriščih in mnoga od njih so ob nacionalnih parkih ali kar v njih. Mislim, da ta izgovor ne drži vode.  (Dnevnik 7.9.2011, priloga Prosti čas)

Proti golf igriščem nimam nobene zamere. Bodimo pošteni, če sredi nacionalnega parka, kot nas informira g. Brun, zgradite golf, to ni nič slabše, kot če tam postavite industrijsko cono, asfaltno bazo ali parkirišče za tovornjake. Ni pa tudi dosti boljše.
Past je v pogledu, v navideznem kontrastu zelenega in sivega. A degradacija prejšnjega okolja ni nič manjša, če namesto asfalta tja namestite golf trato. Biotop travnika, mokrišča, kraške gmajne, sadovnjaka ali njive, je skoraj enako totalno uničen, če ga zamenjate z asfaltom ali izbranimi golf travišči. Krajina ni nič manj fizično devastirana, če jo spremenite v umetne golf gričke, ali splanirate v plato za parkirišče.

Upam, da to ne zveni fundamentalistično – nisem nasploh proti gradnji golf igrišč, kot bi bilo tudi neumno biti nasploh proti tenis igriščem, ali štadionom, ali parkiriščem … Kar je pri golfu nevarno, je logika, ki jo izraža naš hotelir:  to je, ker je golf zelen in travnat, izgradnja golf igrišča kjerkoli, v nacionalnem parku, zavarovani krajini, ob solinah ne more biti problematična. Po svoje celo polepša divjo gmajno ali močvaro, ali kamniti suhi kras, ne?

V resnici strah, da bi golf zaradi njegove površinske zelenine uporabili za orodje pozidave krajine, ni abstrakten. Na Hrvaškem so l. 2008 sprejeli poseben zakon o igriščih za golf, ki je gradnjo golf igrišč opredelil kot zadevo nacionalnega pomena. V njem so golf igrišča praktično izvzeli iz omejitev, ki preprečujejo spremembe kmetijskih zemljišč, in celo omogočili procese razlastitve – tako kot avtoceste so golf igrišča postala zadeva nacionalnega interesa. Zgodba se je sicer v naslednih letih še razvijala (dober vir za press clippinge je arhiv hrvaških okoljevarstvenikov iz skupine Pravo na grad, to je skupina, ki je v Zagrebu pred dvema letoma organizirala prve  res množične enviro-proteste v naših krajih). Kot mi je zadnjič povedala novinarka Marina Kelava iz časopisa H-Alter, pa je bil golf-zakon le prvi znanilec vedno bolj brutalnega  trenda zakonodajnih sprememb, ki v imenu razvoja turizma omogoča, da investitorji gladko  povozijo okoljevarstvene in prostorske omejitve.

Skratka, resnično si ne želim, da bi v slovenskem turizmu prevladali pogledi, kot jih je zgoraj izrazil g. Brun. Če ob takšni lepoti, kot jo najdemo na obali okoli Sečoveljskih solin, nekoga boli srce, ker tam ni plastično-zelenih golf gričev, ta človek res ne zna pogledati okoli sebe. Ali pa ga v resnici ne boli srce, ampak nekaj drugega – denarnica.