Prva točka: Išče naj se potencial za prihodnost.

    Aljažev in Gašperjev blog sta nam dala vsem veliko za misliti. Zaradi pomanjkanja časa bom svoje anekdote razdelil na posamezne točke, tule začnem s prvo Aljaževo točko: Išče naj se potencial za prihodnost.

    Pred kratkim sem pri večerji to debatiral z vodjo našega oddelka, Venkijem Ramakrišnanom. Debatirala sva delno o tem, koliko in kakšne članke moram jaz objaviti da dobim stalno zaposlitev (trenutno imam šestletno pogodbo), in delno o tem, kako Venki razmišlja, kadar išče nove potencialne vodje raziskovalnih skupin za oddelek. Venkijevo mnenje je bilo, da tu ni pravil, in če univerze ali inštituti uporabljajo zelo natančna pravila za ocenjevanje raziskovalcev na podlagi člankov, je to pokazatelj, da se vodje oddelkov izogibajo svoje odgovornosti. Tu se je potem ob dobrem vinu razvila zabavna dabata, in Venki nas je zabaval z opisi raznoraznih nemogočih sistemov točkovanja raziskovalcev na podlagi člankov, ki obstajajo po svetu.

    Venki pravi, da bi vodje oddelkov in inštitutov s pomočjo kolegov morali biti sposobni narediti subjektivno, a hkrati nepristransko odločitev o kvaliteti potencialnih kandidatov in nato za to prevzeti odgovornost. Moj primer: ko sem imel intervju za službo na LMB, sem se prijavil na oddelek za nevrobiologijo, a se je izkazalo, da nisem pasal v oddelek. Venki je bil nato tisti, ki je želel, da pridem v njegov oddelek, in to se je odločil bolj na podlagi pogovora z ostalimi, moje predstavitve in pogovora z njim, kot pa mojih člankov. V času njegove odločitve sem imel objavljena le dva članka, moja glavna objava je prišla šele ko sem bil že zaposlen na LMB. Sedaj mi je Venki v stalno podporo in mi nudi kritične nasvete, ki me vodijo in včasih tudi preusmerijo. Torej da povzamem: če želimo kvalitetno znanost, po Venkijevem mnenju potrebujemo odločitve izkušenih posameznikov, in ne objektivnih kriterijev točkovanja. Ti posamezniki nato za svoje odločitve sprejmejo odgovornost in ko nekoga zaposlijo, naredijo vse za to, da ima ta posameznik dobro okolje za delo in potrebno mentorstvo.

    2 KOMENTARJI

    1. Se absolutno strinjam. Trije komentarji. (1) Sam sem videl primere, ko so sprejeli kandidate, ker so na intervjuju prepricali ne z vnaprej pripravljeno prezentacijo, ampak s hitrimi in kompetentnimi odgovori ter 'potencialom', za katerega se je profesorski zbor strinjal, da je tam. Na sploh je to pogosto pri vmesnih 'fellow' pozicijah, kjer institucija, ki take zacasne, vendar prestizne pozicije nudi, ker hoce dati moznost nekomu, da naredi svoje 'veliko delo' pri taisti instituciji (t.j. ni nujni pogoj, da si nekaj velikega ze naredil, ce lahko prepricas, da imas idejo in zmoznosti). (2) Odlocitev profesorskega zbora je lahko v nekaterih dimenzijah subjektivna. Kar nekajkrat sem slisal komentar za asst. profesorje, da pac morajo prepricati, da bodo dobro pasali v kolektiv, da bodo team playerji oz zanimivi oz prijetni ljudje za pogovor. Da, lahko si tudi (ce karikiram) sociopat, ampak potem morajo biti tvoji znanstveni dosezki ustrezno boljsi. (3) Dva konkretna primera poznam, ko se je zgodilo obrano — ko bi namrec objektivni kazalci povedali, da naj se kandidat najame [zaradi publikacij v Nature, Science etc], pa se je profesorski zbor odlocil, da ni vizije, da je kandidat lovil priloznost tu in tam za Nature, in se zraven se malo "poslepal" z imenom svojega advisorja. In da torej ni dobra dolgorocno perspektivna stava.

      Vse pa na koncu temelji, kot je napisal Jernej, na prevzemanju osebne odgovornosti za odlocitve v raznoraznih profesorskih zborih in podobno, in ne skrivanju za objektivnimi pravili, anonimnimi delovnimi telesi ipd.

    2. Ja, po mojem se vsaj med Kvarkadabrovci gotovo vsi strinjamo s tem: čeprav se sam obenem tudi sprašujem, koliko obstoječi "kvantificirani" sistem izbire in habilitacije (pri nas, pa tudi marsikje v tujini) subjektivno presojo onemogoča, koliko pa ji v bistvu predvsem nudi priročno krinko, zaradi katere ni treba glasno prevzeti odgovornosti za sprejete odločitve.

      O tem sem se pred časom že razpisal v kolumni z naslovom Nadležna slepost objektivizirane znanstvene uspešnosti, ki jo zaradi dolžine priporočam predvsem za kak primer nespečnosti – za bistvo pa lahko zadoščajo njeni zadnji trije odstavki:

      "V (skoraj) idealnem svetu bi bila presoja znanstvene uspešnosti v celoti prepuščena vsebinski presoji, ki bi jo za svoje področje opravljala vsaka članica posebej. Od idealnega sveta nas poleg drugega loči tudi majhnost naše znanstvene in univerzitetne skupnosti ter posledično nevarnost, da bi na habilitacijske postopke brez kakršnihkoli dodatnih kriterijev lahko vplivala kolegialnost in že omenjena kultura pisanja pozitivnih mnenj. A vendar je v isti sapi moč dodati obžalovanje, da tudi raziskovalna sfera živi v takšnem ozračju tekmovalnosti in nezaupanja, da bi si morali nenehno gledati pod prste.

      Zato bi v danih razmerah glede postopkov habilitacije sam rad videl sistem, ki bi združeval kvantificirane minimalne standarde števila objav in vrednostno presojo, pri čemer bi bila izvedba slednje (in deloma tudi postavitev prvih) pridržana članici oziroma matični ustanovi področja habilitacije, medtem ko bi univerza oziroma njena habilitacijska komisija bdela le nad formalno korektno izvedbo postopkov habilitacije. Sistem tako sam po sebi še ne bi postal popoln, bi pa po mojem nekaj pridobili že s tem, da bi se v postopkih nehali skrivati za navidezno kvantificirano objektivnostjo numeričnih ocen znanstvene uspešnosti in si na glas priznali, da gre v vseh primerih na koncu vendarle za subjektivno vrednostno oceno. Mutatis mutandis povedano seveda velja tudi za druge potrebe merjenja raziskovalne uspešnosti.

      Povedano drugače: naj v prvi vrsti ne bo pomembno (zgolj) to, kje in kolikokrat je kdo objavljal, temveč to, kdo je postavljen za to, da v konkretnem primeru opravljeno delo in bibliografijo vsebinsko oceni ter nato za svojo oceno tudi stoji. Žalostno je, da trenutni sistem dopušča takšna nedoumja, kakršno je nekritično vrednotenje znanstvenih banalnosti ali odločitve na razpisih, ki že na prvem koraku ustavljajo najperspektivnejše mlade znanstvenike. Še toliko bolj nadležno pa je, da pri sprejemanju kvalitativnih odločitev dopušča tudi skrivanje za njegovo navidezno 'objektivnostjo'. Kakršnakoli bo prenova meril znanstvene uspešnosti na koncu že bila, začeti bi morala pri tem, da bi razgalila to navidezno 'objektivnost'."

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.