No prav, še malo več konteksta: Stojim na robu posesti Ōkōchi Sansō, ki si jo je v prvi polovici dvajsetega stoletja na obrobju Kjota postavil japonski filmski zvezdnik Denjirō Ōkōchi, zdaj pa je s svojimi sorazmerno obsežnimi gričevnatimi vrtovi na voljo za turistične oglede. Ravnokar sem prispel in zdaj stojim pred že omenjenim kažipotom.
One way? Hm. Verjetno mislijo, da je to predvidena smer ogleda, a to bi praviloma zapisali kot »this way« (»sem, v to smer«), ne »one way« (»enosmeren«, kar bi običajno razumeli kot »enosmerna pot«). V kaki drugi azijski državi z malo bolj boemskim odnosom do angleščine ob takem spodrsljaju ne bi niti pomišljal. A zdaj sem vendarle v natančni in angleščine vajeni Japonski. Tukaj se z besedami ne šalijo, še manj pa s prometno signalizacijo.
Ali so torej morda namerno želeli reči, da je pot v desno enosmerna? In če že, enosmerna v katero smer? V tisto, v kateri bi hodil jaz, če bi se odločil zanjo, ali pa morda celo v nasprotno, tako da bi se na poti nato srečeval s celim kupom z nasprotne strani prihajajočih Japoncev, ki bi se mi ob srečanju v skladu z japonskimi spoštljivimi manirami navzven še vedno uglajeno priklonili, zgolj navznoter (kajti drugače se ne spodobi) pa zgražali nad neolikanostjo ali nespametnostjo neumnega gaijina, ki ne razume niti enega preprostega opozorila: frdamana pot je enosmerna, on pa še kar rine v napačno smer.
Spomin me ponese v jutro istega dne, ko sem na drugi strani Kjota hodil po tetsugaku-no-michi, »Filozofovi poti«, tako imenovani po Kitaru Nishidi, japonskemu filozofu iz taiste prve polovice 20. stoletja, ki se je po njej pogosto sprehajal do Srebrnega paviljona. Nishidi so baje med drugo svetovno vojno japonski nacionalisti očitali, da se preveč posveča zahodnjaškim filozofskim nazorom, po njej pa levičarji, da je preveč nacionalističen. Hja, pomislim, če bi bila to njegova posest, potem bi na znaku morda pisalo kar »No way«; ne gre in ne gre, prave smeri ni.
Potem pa se spomnim še prejšnjega dne, ko sem si na tretji strani Kjota ogledal Zlasti paviljon in zraven njega še tempelj Ryōan-ji z verjetno najslavnejšim japonskim zen vrtom. (Mimogrede, ogledati si kak paviljon oziroma tempelj v Kjotu ni poseben dosežek, saj jih je v tisočletni japonski prestolnici približno 1600, so pa omenjeni med najbolj zanimivimi.) Ryōan-ji slovi po podolgovatem peščenem vrtu, v katerem je v petih skupinah postavljenih 15 skal oziroma kamnov, a tako, da z nobene opazovalne točke ne vidiš vseh; eden se vedno skriva pogledu. Baje naj bi mojstri zena vajencem radi dali nalogo, naj vrt študirajo in skušajo razumeti njegovo zagonetko, njegov kōan, z razsvetlitvijo pa bodo ugledali tudi petnajsti kamen. Med popularnimi ponujenimi odgovori so tisti, da gre za otoke v oceanu (japajade), gore v oblakih (niti pod razno), za tigre, ki plavajo čez reko (ne ne, a vsaj bonus točke za domišljijo) ali podzavestno aluzijo na drevo (hahahaha), a odgovor je seveda povsem preprost. Ne bojte se, ne bom vam pokvaril užitka, da do njega pridete sami, a lahko vam povem, da je meni pomagal velik kačji pastir, ki je nenadoma pristal na eni večjih skal, tam obsedel za pet minut in nato spet odletel.
Kakorkoli že, to razodetje mi skupaj s Filozofovo potjo pomaga razumeti tudi zagonetko kažipota Ōkōchijeve posesti. Seveda! Filozof Nishida ni spreminjal svoje poti, spreminjali so se le kritiki, ki so mu očitali zdaj eno, zdaj drugo. Njegova pot je bila vedno ista. One way – ena pot! Človekova pot tako ali tako nikoli ne more biti več kot le ena, katerokoli že izbere. Napis »one way« na kažipotu me pravzaprav provocira – češ, ali se sploh zavedam, da je tako ali tako vseeno, po kateri poti grem. Naj izberem levo ali desno, v vsakem primeru bom prišel do istega cilja. Ha, Ōkōchi, si rečem, ti stari lisjak. Nisi zaman študiral zena in več desetletij negoval svoje vrtove, da bi na različnih koncih verno odslikavali štiri letne čase. Vse kroži, vse se vedno znova vrača, vse poti vodijo v Škofjo Loko.
Hvaležen za razodetje se priklonim kažipotu, se posmehljivo nasmehnem puščici v desno s pripisom »one way« in se podam v levo … naravnost do stranišč.
…
Verjetno bi bilo kar prav, če bi se zgodba zaključila tu, a kaj, ko sem imel prav. Od stranišč je vodila še ena pot, ki me je pripeljala do vseh kotičkov vrtov, vključno s križiščem štirih poti, kjer je stal kažipot z risbo, v kakšni smeri naj bi obiskovalec hodil, da bo na koncu končal pri istem križišču, kar je bila le še ena provokacija z bolj nazornimi napotki za tiste, ki te modrosti zena niso razkrinkali že v prvem poskusu.
Sploh dokončno potrditev pa sem dobil kasneje, ko sem se počasi vračal proti reki Hozu oziroma mostu Togetsukyō, kjer sem si nameraval ogledati ribarjenje s kormorani (ko tudi grlo ustrezno priučenega kormorana za ribe ni zgolj enosmerno, pa v vsakem primeru pomeni enak bridki konec (za ribo, kormoranom se baje še kar dobro gode)). Med potjo sem prišel do novega razpotja, na katerem je bil spet kažipot z dvema puščicama. Na levi je pisalo »most Togetsukyō«. Na desni pa tudi. Dve različni poti, a v resnici ena.
