Odkar na kanalu National Geographic predvajajo oddajo Šepetalec psom, je strokovnjak za pasjo psihologijo Cesar Millan prava medijska zvezda. Nanj se obračajo ljubitelji psov z najrazličnejšimi težavami in vse bolj ali manj razreši z enim samim nasvetom, ki ga v različnih oblikah neprestano ponavlja. Pasji možgani so zmožni prevzeti le dve vlogi v odnosu do drugih psov in ljudi: ali sledijo vodji ali pa poskušajo biti sami vodje, če v okolici ne začutijo koga, ki bi ga priznali kot svojega nadrejenega.
Skoraj vse težave s psi izvirajo prav iz tega, da ljudje v odnosu s svojimi štirinožnimi ljubljenci ne prevzamejo vloge gospodarja, ampak to prepustijo živali, ki je lahko na videz tudi zelo majhna, a njeni možgani vseeno delujejo malo drugače, kot smo morda vajeni iz človeškega sveta. Ko pes začuti, da je gospodar nekdo drug, in svojo podrejeno vlogo tudi sprejme, ga to razbremeni, saj mu zgolj kot članu tropa ni treba biti agresiven in se ves čas dokazovati.
Plazilski in sesalčji možgani
Preprosto pravilo, na katero mora Cesar Millan lastnike psov vseskozi opozarjati, predstavlja eno od poglavitnih značilnosti možganov sesalcev. Ti so namreč posebej prilagojeni za življenje v skupnosti, kar zahteva bistveno več znanja in veščin kot denimo samotarsko življenje evolucijsko manj razvitih plazilcev. Plazilski možgani se znajo namreč le učinkovito izogibati vsemu, kar povzroča bolečine. Vseskozi so na preži, če bi se kje pojavil kak indic potencialne nevarnosti, da bi mu ubežali.
Kuščarji tako svoje odločitve glede družabnega življenja sprejemajo na osnovi nekaj zelo preprostih pravil: če je bitje večje od tebe, zbeži, če je manjše, ga poskusi pojesti, če pa je približno enako veliko, se poskusi razmnoževati. Plazilci ne zaupajo drugim plazilcem, saj se za preživetje ne zanašajo na prijateljstvo in delo v skupini. Če mladi plazilec že takoj ob rojstvu ne teče dovolj hitro, je prav mogoče, da ga bo pohrustal kak bližnji sorodnik.
V nasprotju s plazilci smo sesalci zelo dobro prilagojeni za življenje v skupnosti. Pri sesalcih so se prav z namenom družabnega življenja razvile dodatne možganske strukture, ki jim poenostavljeno pravimo kar sesalčji možgani, zelo preprosto pa si jih lahko anatomsko predstavljamo kot naslednjo plast lupine okrog plazilskih možganov, pri čemer so slednji neke vrste podaljšek hrbtenjače. Strokovno delu možganov, ki je značilen za sesalce, pravimo limbični sistem, v glavah pa ga imamo seveda tudi ljudje.
Kemikalije sreče
Limbični sistem omogoča, da se med sesalci tvorijo prijateljske vezi. Tega med plazilci ni, saj nimajo možganskih mehanizmov, ki bi omogočali življenje v skupnosti. Plazilski možgani ne poznajo zaveznikov, ampak zgolj sovražnike, hrano in potencialne kandidate za razmnoževanje. Sesalčji možgani pa nasprotno omogočajo življenje v čredi, kar je zanje bistveno bolj varno, kot če bi se vsak posameznik potikal okoli sam zase in si iskal hrano. Njihova dodatna značilnost je, da izločajo kemikalije, ki jih občutimo kot srečo, zadovoljstvo, evforijo oziroma nasploh tisto, kar nam je v življenju največ vredno.
Seveda specifično sesalčji deli možganov niso nastali zato, da bi svoje imetnike osrečevali, ampak da bi povečali reprodukcijsko uspešnost. Mehanizmi, ki upravljajo izločanje kemikalij sreče, so se razvili skozi proces evolucije, zato jih skrbi predvsem obstoj vrste. Možgani vzbudijo občutek sreče, ko začutijo, da nekaj poveča zmožnost preživetja. Tovrstni občutki so kot sporočila, s katerimi oznanjajo trenutno stanje v okolici. S sproščanjem srečnih kemikalij sporočajo: “To je dobro zate, poskusi dobiti še več.”
Da bi dobili čim več teh kemikalij, ki nas navdajajo z dobrimi občutki, smo ljudje, podobno kot vsi sesalci, pripravljeni početi marsikaj. Vendar kemikalij sreče in zadovoljstva sesalčji možgani ne izločajo neprestano, ampak zgolj občasno, ko je za to potreba. Uspešnost in zadovoljstvo v življenju morata biti zato usklajena z mehanizmi v sesalčjih možganih oziroma z limbičnim sistemom.
Skrb za status
Možgani sesalcev imajo vgrajene tudi mehanizme, ki neprestano vrednotijo druge pripadnike skupine in preverjajo, ali so vredni zaupanja. V skupini so živali manj ranljive, zato se jim splača povezovati, a morajo vseeno ves čas paziti, komu dejansko velja zaupati.
Sesalčji možgani so nekakšen koordinator življenja v skupnosti, saj še posebej dobro spremljajo status posameznika v družbi. Neprestano prečesavajo okolico in se umeščajo v odnose, kakršni trenutno vladajo v skupini. Zgradijo si sistem hierarhije glede na vrednote in informacije, ki jih imajo. Ko posameznik napreduje v statusni hierarhiji, ki si jo zgradijo njegovi možgani, občuti zadovoljstvo, saj se mu ob tem izločajo kemikalije sreče. Ko pa nasprotno možgani začutijo, da drugi dominirajo nad njimi, sprostijo nesrečne kemikalije. Občutek nelagodja naj bi posameznika spodbudil, da nekaj spremeni in se povzpne na lestvici črednega statusa, saj jo tisti na dnu vedno najslabše odnesejo.
Bistvo tega mehanizma neprestanega spremljanja statusa v skupini je, da se izognemo konfliktom. Dolgoročno namreč ni dobro, če se spuščamo v boj z močnejšimi in vplivnejšimi člani skupnosti, saj bomo zelo verjetno potegnili kratko. Možgani nam, kot vsem sesalcem, preko kemikalij sporočajo, kdaj se je pametneje podrediti in kdaj je dobro dominirati.
Sesalčji možgani so del naše narave, ki se mu ne moremo izogniti. Vendar statusa, kot ga obravnavajo možgani, ne smemo preprosto enačiti z bogastvom, prepoznavnostjo, ugledom in močjo v družbi. Vse je odvisno od vrednot, ki jih prevzamemo, kar pa ne pomeni, da se ne bi pri vsakem stiku dveh članov iste skupnosti povsem spontano vzpostavila hierarhija po vrednostnem sistemu, ki sta ga prvi in drugi ponotranjila.
Če skrajno poenostavimo, je bistvo sesalčjih možganov skrb za status. Tudi ljudje zato zelo močno odreagiramo že ob najmanjši grožnji našemu statusu ali statusu naših otrok. Višji status pomeni namreč večje možnosti za reprodukcijo in potomce, zato so možgani pripravljeni investirati velike količine energije v izboljševanje statusa.
Človeški možgani in enigma sreče
Značilnost ljudi je, da imajo poleg plazilskih in sesalčjih možganov še zelo velik del, ki mu lahko poenostavljeno rečemo kar racionalni možgani. Nadzorujejo delovanje sesalčjih in plazilskih možganov in po potrebi posredujejo.
Racionalni možgani delujejo tako, da iščejo vzorce v kaosu informacij, ki prihajajo od naših čutov. Vzorce iz preteklosti uporabljajo za to, da osmišljajo trenutne vtise in izdelujejo projekcije za prihodnost. Tudi v izbruhih kemikalij, ki nas delajo srečne oziroma nesrečne, poskušajo neprestano najti vzorce in pravila. Njihova naloga je namreč, da iščejo vzroke in podajajo pojasnila za pojave, ki se nam dogodijo.
Zelo preprosto si lahko delitev dela predstavljamo tako, da so sesalčji in plazilski možgani nekakšen avtopilot, ki nas na podlagi preteklih izkušenj zelo dobro vodi skozi življenje. Plazilski možgani zelo hitro odreagirajo na potencialno nevarnost, medtem ko sesalčji možgani upravljajo tudi naše socialno življenje. Posebej za ljudi značilni racionalni možgani pa dodatno omogočajo, da občasno preklopimo z avtopilota in izberemo kako od alternativnih možnosti.
Problem z racionalnimi možgani je, da ne nadzorujejo kemikalij sreče. Te lahko sprožajo le sesalčji možgani. Racionalni možgani dajejo limbičnemu sistemu informacije, da lahko ta sprejema boljše odločitve, vendar je limbični sistem še vedno tisti, ki uravnava izločanje kemikalij sreče, ki na neki način povezujejo telo in duha.
Prefrontalni korteks je del možganov za čelom, ki je pri ljudeh še posebej razvit. Z njim med drugim napovedujemo prihodnost in skrbimo, da bi bili tudi v bodoče čim bolj srečni. V bistvu je naloga tega dela možganov tudi, da čim bolj učinkovito “molze” kemikalije sreče iz sesalčjega dela možganov. To pa lahko naredi le tako, da pomaga ustvarjati okoliščine, ki sproščajo takšne kemikalije.
