Si pa vendarle ne morem pomagati, da me že kmalu po začetku knjige nekaj ne bi zmotilo. Nanaša se na 2. uganko v knjigi z naslovom Dirke bikov, v kateri nek urugvajski podjetnik prosi za pomoč pri organizaciji, hja, dirk bikov, s katerimi bi nadomestil krvave bikoborbe. Najprej naj bi zgradil štiri vzporedne steze, a je to ljudi dolgočasilo, zato so mu predlagali, da bi vzporedne proge prepletel s pravokotnimi, steze bikov pa s pomočjo mostičkov in ovir na križiščih speljal tako, da bi – čeprav brez bližnjih stikov z drugimi biki – končali na drugi progi kot tisti, na kateri so začeli.
Ker slika pove več kot 82 besed, si lahko naravo mostičkov in ovir ter prepletenost prog ogledate na 14. in 15. strani tule.
Naloga vsebuje več vprašanj, kako – in s kolikimi pravokotnimi progami – je moč speljati poti bikov, da končajo na drugi stezi od tiste, na kateri so začeli. Nemara si jih na onem naslovu lahko ogledate, sicer pa potrebujete nekaj lastne domišljije.
Zdaj pa, če vas še nisem izgubil, moj problem: čisto vse rešitve postavljenih vprašanj vsebujejo napako, ki je po mojem mnenju prav nadležna in si je ne bi smele privoščiti. Na kaj merim? In kako bi se rešitve spremenile, če bi se ji hoteli izogniti?
Če bo vse po sreči, po objavi te novice (pišem jo “na zalogo”) še nekaj dni ne bom dostopal do spletnega naslova Kvarkadabre – vsekakor dovolj, da si z zgornjimi vprašanji brez občutka naglice popestrite kak hladen predpoletni dan ali skrajšate kako seanso nespečnosti.
Priznam, da se mi ne ljubi poglabljati v logično ozadje problema ali celo poizkusiti sama priti do rešitve. Sem pa pogledala skice in je tudi mene nekaj zmotilo. Poti bikov niso enako dolge. Ne vem, če si meril na to, ampak meni se zdi to kar velik problem 🙂
Tako je! Hvala za prijaznost in meril sem ravno na to. Sicer priznam, tudi mene knjiga ni posebej prijela – kot ljubiteljski logik sem se vedno bolj zabaval ob kakem Smullyanu kot ob bolj matematičnem pristopu k logiki, kjer postane reševanje zagonetk tudi veliko prezahtevno, da bi se ga (vsaj jaz) lahko lotil iz naslanjača. A vendarle, mar ni zanimivo, da ob takem matematičnem pristopu k logiki avtorju tako spodrsne po življenjski plati istega fenomena? Dirke bikov so lahko smiselne le, če na koncu vsi pretečejo enako (dolgo) pot. V tem oziru ga je avtor, se mi zdi, kar hudo… Beri dalje »
Meni bi bilo zanimivo na takšni dirki opazovati, koliko od tistih, ki so stavili, je dejansko ugotovilo, da poti niso enako dolge. Za te bi bila takšna dirka res lahko bolj zanimiva od običajne. Za vse ostale pa….bi najbrž povzročila kar precej jeze 🙂