Ko je Charles Darwin konec decembra leta 1831 z ladjo H.M.S. Beagle kot naravoslovec odplul na nekajletno popotovanje okoli sveta, se je imel še za filozofa narave, a ko se je čez pet let vrnil nazaj v domovino, je bil že znanstvenik. Vendar se vmes njegov odnos do sveta ali način raziskovalnega dela ni prav nič spremenil. Zgodilo se je nekaj povsem drugega: v vmesnem času je William Whewell iznašel besedo znanstvenik (scientist), ki je prej niso poznali.
Rojstvo znanstvenika
Štiriindvajsetega junija 1833 so se člani Britanskega združenja za razvoj znanosti sestali na tretjem velikem srečanju. V Cambridgu se je zbrala večina od osemsto petdesetih članov združenja, ki so s seboj pripeljali tudi žene in otroke. Plenarni govorec na kongresu je bil William Whewell, pobudnik in vodja združenja, hkrati pa eden najbolj uglednih profesorjev na Univerzi Cambridge, kjer je predaval mineralogijo, napisal pa je tudi številne učbenike in odmevne knjige.
V svojem govoru je izpostavil pomembne uspehe znanosti in napredek znanja, ki so mu bili priča od začetkov modernega naravoslovja pred nekaj stoletji. Po zanimivem uvodnem predavanju se je k besedi prijavil nihče drug kot veliki romantični poet Samuel Taylor Coleridge, ki je desetletja predtem pisal tudi o znanosti, a ga vsaj v javnosti že dolgo niso več povezovali z znanstvenimi vprašanji. Kot se je kasneje izkazalo, je imela Coleridgeva intervencija na znanstvenem srečanju daljnosežen vpliv na vse, ki se od takrat naprej ukvarjali z znanostjo.
Coleridge je zbrane udeležence kongresa provokativno nagovoril, da morda naziv “filozof narave” ne ustreza več dejanskemu stanju tega, s čimer se ukvarjajo sodobni možje znanosti. Izkopavanje fosilov in eksperimentiranje z električnimi pojavi ni tisto, kar se pričakuje, da naj bi počel nekdo, ki se ima za filozofa. Posameznike, ki so se ukvarjali z znanostjo, so v tistem času namreč naslavljali možje znanosti, učenjaki ali filozofi narave.
Seveda so bili zbrani ljubitelji znanosti osupli nad provokacijo, ki jo je izrekel ugledni poet. A zadrego je hitro razrešil Whewell, ki je prijazno pripomnil, da se strinja z ugotovitvijo, da je beseda “filozof” res preveč splošna, da bi jo uporabljali za označevanje tistih, ki se ukvarjajo s sodobno znanostjo. Vendar se ni ustavil le pri spravljivi ugotovitvi, ampak je predlagal tudi konkretno alternativo. Po analogiji z nazivom umetnik za ustvarjalce umetnosti je predlagal naziv znanstvenik (scientist) za ustvarjalce znanosti (science).
Kot poroča v svoji knjigi Filozofski zajtrkovalni klub (Philosophical Breakfast Club, Four Remarkable Friends Who Transformed Science and Changed the World, Broadway 2011) zgodovinarka znanosti Laura J. Snyder, predlog za uvedbo termina znanstvenik nikakor ni bila Whewellova trenutna domislica, ampak kulminacija dvajsetletnega sistematičnega dela štirih posameznikov, ki so se redno dobivali na nedeljskih zajtrkih in razpravljali o najrazličnejših vprašanjih, ki so tako ali drugače povezana z znanostjo.
Poleg Williama Whewella so se v “filozofskem zajtrkovalnem klubu” zbirali še matematik Charles Babbage, ki je iznašel prototip nekakšnega računalnika, astronom John Herschel, ki je med drugim sodeloval tudi pri iznajdbi fotografije, in ekonomist Richard Jones. Po prepričanju Laure J. Snyder so prav ti možje najbolj zaslužni, da je prišlo do spremembe javne podobe znanstvenika iz amaterskega raziskovalca delovanja narave v profesionalnega modernega znanstvenika, za katerega je raziskovanje hkrati tudi služba.
Člani zajtrkovalnega kluba so se še kot študenti na univerzi Cambridge lotili modernizacije javne podobe učenjakov. Takrat je namreč še veljalo prepričanje, da se z znanostjo praviloma ukvarjajo premožni ljubiteljski zanesenjaki v svojem prostem času. Skorajda nihče takrat ni bil plačan neposredno za svoje raziskovalno delo. Tudi univerzitetni profesorji so imeli zelo omejena sredstva za izvajanje vedno bolj zahtevnih in dragih raziskav.
Moderni znanstvenik
V družbi niti ni bilo splošnega mnenja, da je pomembno poslanstvo znanosti izboljšati kvaliteto življenja povprečnih ljudi. Štirje študentski prijatelji na univerzi Cambridge so to že kmalu opazili in si zadali nalogo, da poskusijo stanje v znanosti popraviti. Morda se sliši presenetljivo, a s sistematičnim delom jim je to tudi uspelo.
Če je med njihovim študijem še veljalo, da je učenjak, ki se ukvarja z znanostjo, praviloma bogataš, ki izvaja eksperimente v svojem zasebnem laboratoriju, se je proti koncu njihovega življenja podoba znanstvenika že povsem spremenila. Znanstvenik je postal profesionalni strokovnjak, ki je svojo znanstveno vedo študiral na univerzi in dobil zanjo tudi formalno izobrazbo. Ko se je kasneje ukvarjal z znanostjo, je sledil delu svojih kolegov preko znanstvenih revij, v katerih je tudi sam objavljal, za svoje delo je dobival plačilo kot vsak drug delavec, kandidiral pa je tudi za sredstva na najrazličnejših razpisih. Sčasoma se je izraz znanstvenik razširil tudi na znanstvenice, vendar je bila pot do enakopravnosti obeh spolov še dolga. V britanski znanstveni reviji Nature izraz znanstvenik sistematično uporabljajo že od ustanovitve leta 1869.
Čeprav so štirje prijatelji s Cambridga opravili veliko delo z reformo znanosti, jih danes skorajda nihče več ne pozna. A to samo dodatno priča o njihovem uspehu. Moderni znanstvenik sicer lahko postane medijski zvezdnik, kot je bil v dvajsetem stoletju recimo Albert Einstein, vendar hkrati velja, da je posamezen znanstvenik sam po sebi kot konkretna oseba povsem nepomemben. Ključni so dosežki in argumenti, nikakor pa ne, kdo je njihov avtor.
Kot opozarja zgodovinarka Laura J. Snyder, je sprememba javne podobe in razumevanja znanstvenika iz ljubiteljskega filozofa narave k sodobni podobi profesionalnega “raziskovalnega delavca” prinesla tudi nekaj posledic, ki morda niso najboljše. Sodobni znanstveniki so vse bolj specialisti za res zelo ozko področje vednosti, pri čemer izgubljajo pregled nad celotno sliko znanosti in družbe. Ker so praviloma življenjsko odvisni od plačila za svoje raziskovalno delo, morajo neprestano ustvarjati vtis velike produkcije rezultatov, zato se lotevajo vseh mogočih raziskovalnih vprašanj, ki jim sicer ne bi namenili pozornosti.
Kot opozarja Snyderjeva, se razkorak med delom znanstvenikov in vsakdanjimi potrebami ljudi pogosto širi, kar po njenem mnenju ni najboljše. Vzrok tega vidi prav v tem, da je sodobni znanstvenik postal “raziskovalni delavec”, ki praviloma nima ne časa, ne volje in ne znanja, da bi razmišljal kaj širše kot strogo v okviru svojega ozkega raziskovalnega področja. Z izjemo nekaj posameznikov sodobni znanstvenik ni javni intelektualec, ki bi znal nagovoriti širšo javnost in nanjo prenesti navdušenje za nova odkritja in nove tehnične iznajdbe, ki jim bodo morda sledile.
Takšen trend dobro ilustrira seznam navodil, kako graditi raziskovano kariero, da bi čim bolj povečali možnosti za pridobitev redne službe na kaki ugledni akademski ustanovi v ZDA, ki ga je pred nekaj tedni objavil ameriški fizik Sean Carroll: “Osnovno načelo je, da najpomembnejše raziskovalne univerze zanima le raziskovanje. To je vse. Popolnoma nič drugega. (…) Ne bodite preveč dobri zunaj raziskovalnega polja, s katerim se ukvarjate. (…) Ne napišite poljudne knjige(…). Zakaj? Ker se med pisanjem knjige niste ukvarjali z raziskovanjem. (…) Naj vas poučevanje, vodenje in organizacija ne skrbijo(…). Zakaj? Ponovno zato, ker vam to vzame čas, ki bi ga sicer lahko porabili za raziskovanje. Če ste dober pedagog, vam to sicer ne škodi, a vam pri kandidaturi za službo na raziskovani univerzi tudi ne bo koristilo. (…) Hobije izbirajte pazljivo. (…) Velja paradoks: bolje je, če si za hobi izberete nekaj, kar je povsem različno od vašega raziskovalnega dela. Dovoljeni hobiji so skakanje s padalom, igranje kitare ali kuhanje. Sumljivo je karkoli, kar je povezano s pisanjem (leposlovja, člankov za revije, blogov), programiranje za internet, odpiranje lastnega podjetja ipd. Zakaj? Ker se za vsa ta opravila zdi, da bi čas, porabljen zanje, lahko investirali tudi v raziskovanje.”
