Kaj je neoliberalizem?

Oxford University Press je v kultni zbirki A Very Short Introduction (pri nas imamo njeno franšizo pri založbi Krtina) izdal knjižico Neoliberalism avstralskih politologov Manfreda B. Stegerja in Ravi K. Roya. Dobra zadeva za bolj čisto javno-politično debato. Za okus hiter prevod odlomka. Tri dimenzije neoliberalizma (prevod L.O.)

»Neoliberalizem« je precej širok in splošen pojem, ki se v prvi vrsti nanaša na ekonomski model ali »paradigmo«, ki je stopila v ospredje v 1980′. Zasnovan je na klasičnem liberalnem modelu samo-regulativnega trga, pojavlja pa se v različnih tipih in variacijah. Morda je je najboljši način za konceptualizacijo neoliberalizma, če o njem razmišljamo v smislu treh prepletenih manifestacij: (1) neoliberalizem kot ideologija, (2) kot način upravljanja in vladanja, (3) in kot specifična skupina politik.

(1.) Nosilci neoliberalne ideologije so globalne oblastne elite, katere del so managerji in direktorji velikih transnacionalnih korporacij, korporativni lobisti, vplivni novinarji, strokovnjaki za odnose z javnostmi, intelektualci in publicisti, zvezdniki in javne osebe, visoki državni uradniki in politiki. Kot zagovorniki neoliberalizma ti posamezniki polnijo javni diskurz z idealizirano podobo sveta potrošništva in prostega trga. Spretno sodelujejo z mediji, preko katerih javnosti prodajajo podobo enotnega globalnega trga, ki ga kažejo v pozitivni luči kot nujno orodje za ustvarjanje boljšega sveta. Takšna tržna podoba globalizacije je popolnoma prevladala v javnem mnenju in političnih odločitvah v številnih delih sveta. Zares, neoliberalni odločevalci delujejo kot profesionalni dizajnerji privlačne ideološke embalaže za trgu prijazno politično agendo, ki vključuje globalne finančne in blagovne trge, proste pretoke blaga, storitev in dela, transnacionalne korporacije, offshore finančne centre …

(2.) Druga dimenzija neoliberalizma se nanaša na to, kar francoski filozof M. Foucault imenuje »Gouvernementalité«, mentaliteta oblasti – določeni načini upravljanja in vladanja, ki so zasnovani na določenih premisah , logiki, in razmerjih moči. Neoliberalna vladajoča mentaliteta je zasnovana na podjetniških vrednotah, kot so kompetitivnost, individualizem in decentralizacija. Slavi samostojnost in moč posameznika ter prenos centralne državne oblasti na manjše lokalizirane enote. Takšen neoliberalen model upravljanja razume samo-regulativen prosti trg za paradigmo modela ustreznega upravljanja in vladanja. Proti politikam zasledovanja javnega dobrega s krepitvijo civilne družbe in socialne pravičnosti, neoliberalci pri upravljanju družbe stavijo na tehnike, ki so prevzete iz sveta podjetništva in trgovine: razvijanje »strategij« in »risk-managementa«; shem, ki so usmerjene k ustvarjanju »presežkov«; “cost-benefit analize” in izračuni učinkovitosti; krčenje javne uprave (kar imenujejo »dobre prakse upravljanja«) ; postavljanje kompetitivnih ciljev; monitoring rezultatov; ustvarjanje močno individualiziranih, na učinkovitosti zasnovanih delovnih načrtov; vpeljava modelov »racionalne izbire« (rational choice), ki ponotranjijo in s tem normalizirajo tržno-orientirano vedenje. Neoliberalni načini upravljanja spodbujajo transformacijo birokratske mentalitete v podjetniške identitete, kjer vladni uradniki sebe ne vidijo več kot javne uslužbence in varuhe kvalitativno določenega »javnega dobrega«, temveč postajajo individualni akterji, ki so osebno odgovorni za delovanje trga in prispevajo k monetarnemu uspehu države kot podjetja.

(3.) Tretjič, neoliberalizem se manifestira kot konkretna množica javnih politik, ki se najbolj izrazito izražajo v formuli, ki jo imenujemo D-L-P: Deregulacija (gospodarstva); Liberalizacija (trgovine in proizvodnje); in Privatizacija (podjetij v državni lasti). Običajno so s tem povezane politike zmanjševanja davkov (posebej za podjetja in ljudi z visokimi dohodki); racionalizacija javnih služb in socialnih programov; zamenjava »podpor« s »fleksibilnostjo trga dela«; monetarne politike, ki na prvo mesto postavljajo preprečevanje inflacije, četudi to povzroča večjo stopnjo nezaposlenosti; zmanjševanje javnega sektorja; vpeljava tax-free območij; spor vlade s sindikati v socialnem dialogu v imenu »fleksibilnosti trga dela«; odpravljanje omejitev za globalne finančne in trgovinske tokove; vse večja integracija nacionalnih gospodarstev v globalno ali regionalno gospodarsko enoto; ustanavljanje novih političnih institucij, »think tankov«, ki so usmerjene k ideološki reprodukciji te paradigme.

-