(Še ena zgodba, ki je ostala od lani, da počistim predale.)
Ali je Celje mesto z zdravim okoljem? Najbrž lahko brez prevelikega tveganja rečemo, da živeti v Celju na splošno ni izrazito bolj zdravo, ali izrazito bolj nezdravo, kot v kakšnem drugem velikem slovenskem mestu. Vseeno pa Celje ima nekaj resnih specifičnih problemov. Delovi okoljski novinarji so jih recimo zadnjič povzeli takole:
»poleg Mežiške doline velja Celjska kotlina za okoljsko najbolj degradirano območje v državi … Kadmija v prahu s celjskih podstrešij, ki se je seveda nabiral desetletja, je v mestnem središču stokrat več kot v drugih slovenskih mestih. Drugih onesnaževalcev je v Celju do petdesetkrat več kot na drugih onesnaženih območjih Slovenije. Celje in okolica imata onesnažena kmetijska tla, nesanirana industrijska zemljišča in odlagališča, vsako leto 400.000 ton odpadkov še vedno proizvede Cinkarna Celje. Vsebnost kadmija v živilih, pridelanih na najbolj onesnaženem področju v Celju, je do tisočkrat višja kot na neonesnaženem območju. V Celjski kotlini je 7000 hektarjev čezmerno onesnaženih zemljišč, od tega je 2800 hektarjev kmetijskih oziroma obdelovalnih.« (*)
Specifične celjske polucijske »vroče točke« so povezane s Cinkarno. Tu sta dve odprti odlagališči titanove sadre, ki sta po zgradbi izmed slovenskih deponij še najbolj podobni nesrečni madžarski, čeprav so v njih shranjene snovi manj nevarne:
»Največ podobnosti z madžarskim primerom imata odlagališči titanove sadre iz Cinkarne Celje na Bukovžlaku in Za travnikom. Gre namreč za nekoliko dvignjeni jezeri, ki ju na mestu zadržujeta prav zemeljski pregradi.« (Staš Zgonik, Mladina)
Okoljevarstveniki in lokalni prebivalci imajo o varnosti odlagališč različna mnenja.
»Prepričani smo, da pregrada pušča. Glede na podatke monitoringa vod, s katerimi razpolagam, je v vodi v okolici prisoten titan,« pravi Boris Šuštar, koordinator civilnih iniciativ Celja. Tudi po mnenju okoljevarstvenika Tomaža Ogrina, sicer kemika na Institutu Jožef Stefan, pregrada očitno pušča, kar je po njegovem vidno tudi v potokih, ki tečejo v bližini. »Jez je pri dnu mehak. Obstajajo znaki puščanja. Lahko tudi naenkrat popusti.« (*)
Nasprotno so Stašu povedali predstavniki Cinkarne:
“Kot so nam zagotovili v Cinkarni Celje, za obe omenjeni deponiji skrbijo po predpisih z rednim nadzorom, ki ga večinoma izvajajo zunanji neodvisni strokovnjaki. »Iz rezultatov monitoringa vsako leto sledijo predpisani vzdrževalni ukrepi, ki jih dosledno izvajamo,« zatrjuje tehnična direktorica Cinkarne Nikolaja Podgoršek Selič. Dodaja, da so glede na izraženo bojazen okoliških krajanov, da pregradno telo na odlagališču Za travnikom pušča, leta 2005 in 2008 naročili tudi izredno tehnično opazovanje, izredni hidrogeološki pregled in izredno izvajanje inklinometričnih meritev pregrade, izvajalec pa je med drugim ugotovil, da »na pregradi ni opaziti inženirsko-geoloških znakov, ki bi nakazovali na kakršnekoli posledice puščanja pregrade« in »da upravljavec v okviru možnosti dobro skrbi za obravnavani objekt«. Da je skrb odveč, je za Delo zatrdila tudi dr. Ana Petkovšek s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, sicer strokovnjakinja za tovrstne deponije.« (*)
Dodaten problem predstavljajo črne deponije, kjer odlagajo zemljo in gradbene odpadke iz območji, ki so bila onesnažena v preteklosti. Najbolj znan primer je spet pri Bukovžlaku, kjer so na travnik v bližini naselja l. 2006 navozili s kovinami močno kontaminirano zemljo iz območja porušene stare cinkarne. Splošni slovenski problem črnih odlagališč je v določitvi krivde in odgovornosti za sanacijo. Kot odgovor na »teženje« tamkajšnjih prebivalcev in okoljevarstvenikov, je predstavnik občine Roman Kramer recimo komentiral:
“Če je to kdo počel, ga je treba kazensko ovaditi, ne pa kazati s prstom na občino.” (Članek »Kako nevarno je živeti v Celju? «, celjski Novi Tednik, 12.11.2010)
Ali kot na svoji lastni spletni strani zapiše celjska občina:
»V Celju smo leta 1989 z raziskavo ugotovili, da so tla predvsem na urbaniziranem delu občine prekomerno onesnažena s kadmijem, svincem in cinkom. Del onesnaženja je prav gotovo prispevala industrija.Z raziskavo o vsebnostih živil rastlinskega izvora, pridelanih na onesnaženem območju leta 2003, smo ugotovili, da so bile koncentracije kadmija v teh živilih pogosto nad dovoljeno vrednostjo. Najvišje povprečne vrednosti so bile v vzorcih solate, pese, korenja, krompirja in pšenice.
Mestna občina Celje še nima načrta sanacije zemljišč, obremenjenih s težkimi kovinami, saj je takšna sanacija zelo zahtevna s strokovnega in finančnega vidika.« (*)
Glede onesnaženosti zraka ARSO Poročilo o kakovosti zraka za l.2009 Celje omenja kot mesto, kjer so bile večkrat prekoračene mejne koncentracije prašnih delcev (poleg Zagorja, Trbovelj in Ljubljane) (*). Po podatkih Agencije Celje tudi nekoliko negativno izstopa po boleznih dihal otrok do 15 let . Tu je konstantno prvo med večjimi mesti, vendar po statistikah še mnogo bolj negativno izstopata Zagorje in Trbovlje.(*)
Po drugi strani je Celje v zadnjem desetletju res izvedlo nekaj iz vidika upravljanja z okoljem pomembnih infrastrukturnih projektov: čistilno napravo, novo smetišče in sežigalnico odpadkov/toplarno. (Pustimo za naslednjič razpravo, koliko so sežigalnice v resnici okoljsko sprejemljiva rešitev, npr. *)
*
Približno takšno zunanjo sliko si lahko o situaciji ustvari ne-celjan; notranji pogled je seveda lahko še bistveno bolj informiran in prizadet (prim. npr. Civilne iniciative Celja). Ampak moja zgodba je pravzaprav nekaj drugega.
Organizacija Društvo Planet Zemlja je namreč oktobra lani razglasila Celje za »Planetu Zemlja najbolj prijazno slovensko občino« (v kategoriji nad 10.000 prebivalcev). Kot pravijo, je bil cilj projekta »dobiti vpogled v stanje na področju ekologije v lokalnih okoljih«, iz česar bi lahko sklepali, da je po mnenju Planeta Zemlje le-to v Celju zadovoljivo, ali vsaj najbolj zadovoljivo med večjimi mesti. Zadeva se mi je zdela še posebej nenavadna, ker je prav tako oktobra lani okoljska aktivistična organizacija Alpe Adria Green (javnosti posebej znana po svojem odločnem in pogumnem angažiranju proti plinskim terminalom) v Celju izvedla svojo akcijo Ekološka patrulja – predstavitev stanja okolja v Celju in okolici. Kot lahko preberete, so njeni zaključki nasprotni Planetovim: stanje okolja je v Celju je po AAG »katastrofalno«.
Predvidljivo drugačen je bil odziv celjske občine na ene in na druge. Podžupan Marko Zidanšek je AAG označil za ekoteroriste in zagrozil s tožbami:
“Ne strinjamo se z načinom in vsebino ter načinom povzemanja podatkov iz konteksta,” je uvodoma povedal celjski podžupan Marko Zidanšek in dodal, da ima občutek, da mestna občina Celje vsake toliko časa doživi napad “ekoteroristov”, ki ne prepoznajo prizadevanj mestne občine Celje, da mesto primerno pozicionira v slovenski prostor. Strašijo ljudi in prikazujejo okoljevarstvene probleme črno-belo. … Namignil je tudi, da ni izključeno, da bo mestna občina sprožila kazenske ovadbe zoper posameznike, ki zavajajo ljudi.”(*)
Laskavega naziva, ki jim ga je podelil Planet pa se je veselil župan Šrot:
»Veseli me, da razvojne dosežke Celja, tako na področju okolja kot turizma, urejenosti, kakovosti življenja in trajnostnega razvoja, prepoznavajo mnogi. Podeljeno priznanje in naziv še dodatno potrjujeta dobro načrtovane in tudi uresničene projekte ter vsa naša dolgoletna prizadevanja. … Dokazali smo, da smo ena izmed tistih občin, ki zna skrbeti za svoje okolje.« (*)
*
Kako to, da sta dve civilni organizaciji, ki delujeta na področju okoljevarstva (obe imata tudi status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave – za AAG je to razvidno iz strani MOP; Planet na svoji spletni strani sporoča, da so status pred kratkim pridobili s) prišli do tako nasprotnih zaključkov?
Priznam, da sem bil do Planeta Zemlje vnaprej nekoliko skeptičen. Okoljevarstveniki, ki prirejajo avtomobilski »ekorally« in avtomobilskim firmam podeljujejo nazive »planetu zemlja prijazno vozilo« (to sta zame samo kolo in gojzar 😉 mojemu ekofundamentalističnemu nosu niso dišali. Zato sem se z njimi spustil v krajše dopisovanje, v katerem mi je njihov ustanovni član Viljem Grdadolnik pojasnjeval njihovo videnje, zakaj je prišlo do tako različnih ocen Celja.
Če povzamem bistvo, Grdadolnik trdi, da imajo z AAG isti cilj – zdravo okolje – le da uporabljajo nasprotni pristop, ne kritiko slabega, ampak pohvalo dobrega:
»Ugotovitve kolegov iz Alpe Adria Green, ki so opravili monitoring stanja okolja v MO Celje torej niso v nasprotju z rezultati naše akcije, saj gre za dva različna pristopa z enakim ciljem – izboljšati bivalne pogoje ljudi v državi in na kar najbolj učinkovit način zmanjšati obremenjenost okolja. V društvu Planet Zemlja smo se pač za doseganje teh ciljev odločili za drugačno strategijo od večine kolegov. …
A cilje kot smo jih definirali zgoraj, je po našem prepričanju vendarle mogoče bistveno hitreje doseči, če za posamezne akcije poiščemo zaveznike. Te pa je preprosteje pridobiti z motivacijo kot s konfliktom. Ti so povečini neproduktivni in kot taki ne prinašajo rešitev. Kot menda pravijo najbolje poučeni generali, je potrebno po vsaki vojni tako ali tako sesti za pogajalsko mizo in se dogovoriti. Zato smo se v našem društvu odločili za strategijo, da s sogovorniki najprej iščemo rešitve, dovolj jasno in ostro kritiko pa uporabljamo v tisti fazi projekta, ko morebitni predlogi regulatorja niso ustrezni.”
Na načelni ravni se lahko z Grdadolnikom strinjam, da ima tudi tak »pristop korenčka« lahko svoje mesto kot okoljevarstvena taktika. Res je sicer, da je po moje bolj naraven medij civilne družbe kritika, saj inštitucije in podjetja po svoji naravi niso ravno okoljsko samo-kritične. Ker se same dovolj rade trepljajo po ramenih, sam redko vidim posebne razloge, da bi to počela civilna družba. A vendar, kompetentne pozitivne pohvale so lahko na mestu. Kar je pri tem ključno, je beseda kompetentne. Če takšne ocene niso trdno osnovane, bodo nedvomno uporabljene za »farbanje na zeleno«, greenwashing. Da bi to razjasnil, sem poslal Planetu še eno vprašanje
»Dragi g. Viljem,
najlepša hvala za vaš hiter in res izčrpen odgovor. …Verjetno se boste z mano strinjali, da je upravičenost vsake civilne okoljske pobude, ne glede, katerega izmed pristopov izbere, odvisna od dveh kriterijev. Prvi je njena neodvisnost od subjektov, katerih okoljsko ravnanje presoja. Z drugimi besedami, plačevanje in naročanje eko-, zelenih- ali okoljskih označb, da bi podjetja – ali tudi država, ustanove ali občine – izpadla okolju prijazna in zakrila svoje slabe prakse, razveljavlja okoljevarstvo in ga kaže v slabi luči.
Drugi kriterij je strokovno utemeljeno, nepristransko in argumentirano zatrjevanje, zakaj nekaj je ali ni okolju prijazno, ali okolju škodljivo. Če s temi oznakami operiramo kar tako, jih razveljavljamo enako kot v prejšnjem primeru, pa naj bodo naši nameni še tako dobri. To seveda v enaki meri velja za “kritične” okoljevarstvenike, kjer lahko neosnovane obtožbe okoljevarstvu povzročijo veliko škodo v očeh javnosti.
Kjer mi torej vaš odgovor še vedno pušča nekaj nejasnosti, je vprašanje, kakšno vrednost naj pripisujem vaši ugotovitvi, da je občina Celje v svoji kategoriji okolju najbolj prijazna občina v Sloveniji med tistimi, ki so se udeležile anketiranja.
Metodološko vprašanje lahko ilustriram s tem primerom: če boste naftnim družbam poslali anketo, kako planetu prijazne so, boste morali biti prekleto strogi pri preverjanju resničnosti njihovih odgovorov, preden boste lahko podali verodostojno sodbo o njihovi dejanski odgovornosti.
Zato bi vam, če dovolite, vendarle postavil še eno podvprašanje. Ali Društvo Planet Zemlja stoji za trditvijo, da je Celje okolju najbolj prijazna občina v Sloveniji (v svoji kategoriji in med tistimi, ki so odgovorile na anketo)?«
Odgovor:
Spoštovani g. Luka,
… Strinjava se tudi, da s takšnimi ali drugačnimi oznakami ne sme nihče operirati kar tako. Seveda smo preverili, ali so nam občine poslale resnične informacije. V vseh naših akcijah so naše odločitve pač opredeljene na podlagi empiričnih podatkov, ki jih dobimo. In ker nismo imeli razloga (in ga še vedno nimamo), da bi mislili, da MO Celje projektov, ki jih je navedla ni izvedla (iskreno povedano so zelo preprosto preverljivi), smo pač morali na podlagi teh dejstev ugotoviti, da je med prijavljenimi delovala bolje kot ostali. Tako kot smo preverjali tudi resničnost podatkov, ki nam jih je v preteklosti pošiljala avtomobilska industrija. V pravila naših akcij smo zapisali, da bomo v primeru napačnih podatkov vse, ki sodelujejo izločili in jim tudi onemogočili sodelovanje v prihodnje.
Lahko se oba celo strinjava, da to ni najbolj spodbudna slika slovenskih lokalnih skupnosti (prav nasprotno), a mi na žalost podatkov, ki nam jih pošljejo občine same pač ne moremo in ne smemo spreminjati. Še enkrat bi rad poudaril tudi dejstvo, da ta naziv ne pomeni, da je stanje okolja v Celju dobro, niti ne pomeni da so bivalni pogoji v vseh delih Celja kakovostni. Daleč od tega. Kaže pač precej žalostno dejstvo, da med prijavljenimi ni bilo take občine, ki bi do te problematike po samooceni pokazala boljši odnos. Društvo zato seveda mora vztrajati pri svoji odločitvi.
Pravzaprav pa lahko iz obeh akcij potegnemo povsem pragmatičen rezultat, ki bo pravzaprav lahko v relativno kratkem roku dobil konkretne merljive učinke. Namreč – če daje MO Celje dejansko tako močne prioritete okoljski problematiki, kot je navedla v svojih odgovorih na naš vprašalnik, se bo gotovo morala dokazati tudi tako, da bo pritisnila na državo in lastnike področja stare cinkarne, da to degradirano področje rešijo v najkrajšem možnem času. Pri tem nimamo v mislih obdobja let, ampak kvečjemu mesece. In če se kot lokalna skupnost ne bo aktivno vključevala v reševanje tega problema, pač podeljenega naziva ne bo upravičila in bomo z veliko vnemo podprli prizadevanja kolegov iz AAG.
Pomembna informacija je, da je na spletni vprašalnik, na podlagi katerega so DPZ pripravili svojo oceno, odgovorilo 33 slovenskih občin.
