Srečala sta se samo enkrat. Bilo je med novoletnimi prazniki leta 1927, ko je Albert Einstein povabil Sigmunda Freuda, ki se je takrat mudil v Berlinu, na obisk. Vsak zase sta bila takrat že pravi živi legendi. Einstein se je bližal svojim petdesetim in je tudi v širši javnosti veljal za simbol moderne naravoslovno-fizikalne znanosti, ki je v začetku dvajsetega stoletja spoznavala, da je narava bistveno bolj skrivnostna in nenavadna, kot so si ljudje kdajkoli predstavljali. Podobno je Freud, ki je imel takrat že dobrih sedemdeset let, veljal za nesporno avtoriteto na področju humanistično-družboslovne znanosti. Tudi tisti, ki se z njegovimi prelomnimi teorijami niso strinjali, so brez zadržkov uporabljali vsaj njegov novi besednjak.
Ko je nekaj tednov po srečanju znanec Einsteina pobaral, ali se bo morda odločil za psihoanalizo, mu je svojo odločitev pojasnil takole: “Žal vas bom moral razočarati, a k psihoanalizi ne bom pristopil, saj glede tega raje ostajam v nevednosti.” Podobno hladen je bil tudi Freudov odziv na srečanje z velikim fizikom. V pismu prijatelju je zapisal: “O psihologiji ve približno toliko kot jaz o fiziki, tako da sva imela zelo prijeten pogovor.”
Čeprav se na prvi pogled zdi, da sta prelomni teoriji obeh velikih znanstvenikov tako različni, da razen približno hkratnega nastanka in velikega pomena za razvoj znanosti nimata skoraj ničesar skupnega, lahko vsaj na ravni analogij najdemo veliko podobnosti.
Einstein ukrivi prostor in čas
Einstein je s svojo teorijo relativnosti postavil na glavo stoletja ustaljeno prepričanje o naravi prostora, časa, materije in energije. Če je dotlej vsaj v znanosti veljalo, da sta prostor in čas nekakšen zunanji okvir, v katerem se odvijajo dogodki, dobita z Einsteinovo revolucijo prostor in čas povsem drugačen pomen. Prej je veljalo prepričanje, da dogajanje v svetu ne vpliva na tok časa ali na naravo prostora. Tudi če se je kje v vesolju dogajalo kaj še tako nenavadnega, je čas tekel nespremenjeno oziroma enakomerno in se ni zmenil za nobene motnje.
Po Einsteinovi revoluciji pa prostor in čas nista več pasivna opazovalca dogajanja, ampak se odzivata, spreminjata in prilagajata dogajanju v svetu. Bolj strokovno rečeno se prostor in čas ukrivljata glede na porazdelitev materije in energije. Če je nekje zgoščeno veliko materije, se tam prostor in čas ukrivita, v skrajnem primeru pa se lahko celo “strgata”, čemur rečemo, da je nastala črna luknja.
Einsteinovo odmevno revolucijo v znanosti, ki jo je povzročila njegova teorija relativnosti, lahko najbolj preprosto povzamemo z ugotovitvijo, da prostor in čas, ki sta prej veljala za neodvisna zunanja parametra, s katerima smo merili in opisovali dogajanje v svetu, postaneta odvisna od tega dogajanja. Nič več nista brezbrižna do razvoja dogodkov, ampak se nanje odzivata tako, da se ukrivljata oziroma deformirata. Einsteinov osrednji dosežek je bil, da je to ukrivljanje prostora in časa opisal z matematičnimi enačbami in tako natančno napovedal, kako bo denimo svetlobni žarek z oddaljene zvezde spremenil smer gibanja, ko bo potoval mimo sonca. Ker sonce ukrivi prostor v svoji okolici, se to najlažje opazi tako, da svetlobni žarki ne potujejo več povsem naravnost, ampak potujejo kar se da naravnost, kot je to le mogoče v ukrivljenem prostoru.
Podobno kot po razriti cesti ne moremo voziti povsem naravnost, če se še tako trudimo, tudi svetlobni žarki po ukrivljenem prostoru-času potujejo kar najbolj naravnost, kolikor je pač mogoče, kar pomeni, da se na vdolbinah in vzpetinah malo odklonijo. Tako malo večjo krivino oziroma vzpetino prostora-časa v naši bližini predstavlja ravno sonce, zato je Einstein lahko po svojih enačbah izračunal, koliko se bodo zaradi ukrivljene poti svetlobe navidezno premaknile zvezde za soncem med sončnim mrkom. Leta 1919 je britanska znanstvena ekspedicija pod vodstvom Arthurja Eddingtona na majhnem otoku ob zahodni obali Afrike tudi dejansko izmerila navidezni premik zvezd med sončnim mrkom, kar je potrdilo Einsteinovo revolucionarno teorijo in ga hitro naredilo za veliko mednarodno medijsko zvezdo.
Freud in ukrivljenost posameznikovega mentalnega prostora
Kaj bi lahko bilo bolj oddaljeno od ukrivljanja prostora in časa v vesolju kot raziskovanje nezavednih struktur naše duševnosti? Freudovo veliko odkritje, ki se ga je prijelo ime nezavedno, so v dobrih stotih letih interpretirali na veliko različnih načinov. A v samem jedru gre za razmeroma preprosto teorijo. Podobno kot je Einstein izvedel revolucijo v fiziki s tem, da je prostoru in času odvzel poseben status in opisal, kako se ukrivljata, je Freud postavil na glavo dotedanjo psihologijo s tem, da je ugotovil, da se tudi mentalni prostor ukrivlja, deformira in preoblikuje glede na dogajanje v okolici.
Podobno kot lahko ukrivljanje fizičnega prostora-časa najlažje zaznamo tako, da svetlobni žarki ne potujejo več povsem naravnost, ukrivljanje mentalnega prostora zaznamo preko prostih asociacij, sanj, lapsusov in podobnih dogajanj, kjer se zdi, da misli prosto begajo in jih pri tem nihče na ovira.
A veliko Freudovo odkritje je ravno v tem, da je ta “prazen mentalni prostor”, v katerem potujejo proste asociacije, tudi na neki način ukrivljen. In to “ukrivljenost”, ki je pri vsakem posamezniku seveda drugačna, lahko prav preko na videz povsem naključnih mentalnih dogodkov tudi zaznamo in opišemo. V prvem približku si Freudov pojem nezavednega najlažje predstavljamo kot strukturo ukrivljenosti posameznikovega mentalnega prostora, ki jo med drugim zaznamo takrat, ko naj bi se misli prožile povsem naključno, a se v resnici ne. Zaradi “ukrivljenosti” oziroma nezavedne strukture mentalnega prostora posameznika asociacije, sanje, lapsusi in podobni dogodki niso naključni, ampak lahko iz njih razberemo nezavedne strukture, ki so značilne za posameznika.
Ta ukrivljenost mentalnega prostora oziroma nezavedno je nekakšna pokrajina predvsem emocionalnih odzivov na dogodke ali besede. Enake besede, misli ali doživljaji sprožijo pri različnih ljudeh različne spontane oziroma emocionalne odzive. Določena zgodba, misel ali celo beseda lahko nekoga navdaja s prijetnimi občutki, pri drugem pa sproža grozo in strah.
Ključno pri Freudu ni samo, da je natančno opisal mehanizme delovanja tega mentalnega človeškega prostora, ki se ga je prijelo ime nezavedno, ampak je našel tudi način, kako ta mentalni prostor spreminjati oziroma ga vsaj malo spremeniti na mestih, kjer lahko njegova ukrivljenost povzroča težave. Psihoanaliza je metoda spreminjanja oziroma poseganja v tovrstni posameznikov mentalni prostor z izmenjavo besed med analitikom in pacientom, med katerima se mora, da bi zdravljenje delovalo, splesti tudi specifičen medosebni odnos, ki šele omogoči, da pride do spreminjanja teh struktur.
Za Freuda ključne sanje, na temelju katerih je postavil temeljno hipotezo o naravi sanj in nezavednega, so se odvile julija 1895, ko je sanjal o mladenki z imenom Irma, ki jo je takrat zdravil. Same sanje so dokaj zapletene in Freud jih na dolgo opiše, a če na hitro povzamemo, je zgodba sledeča: Irmo sreča v veliki dvorani, kamor prihajajo gostje, in v pogovoru z njo izve, da ima bolečine v grlu, želodcu in trebuhu. Ob tem ga zaskrbi, da je kot njen zdravnik spregledal kako fizično (ne psihično) bolezen. Po mnogih drugih dogodkih ugotovi, da je dal njegov prijatelj Otto, ki je tudi zdravnik, Irmi okuženo injekcijo, kar naj bi bil resnični vzrok njenih zdravstvenih težav.
S pomočjo prostih asociacij je Freud poskušal razkriti, katere strukture so v ozadju teh sanj. Spomnil se je, da je dan prej srečal pediatra Oskarja Rieja, ki mu je omenil, da je z Irmo bolje, a še ni povsem zdrava. Freud je te besede dojel kot kritiko na svoj račun, da mu Irme ni uspelo povsem pozdraviti. V sanjah se je Oskar spremenil v Otta, Irmini preostali nevrotični simptomi pa so postali fizični. Zato je občutek neuspeha in krivde v sanjah prevalil na Otta. Sanje so bile na neki način maščevanje Oskarju za opazko, ki ga je prizadela.
Freudove proste asociacije, ki so se sprožale med spanjem, so odražale lokalne “ukrivljenosti” njegovega “mentalnega prostora”. Nemoč Freuda kot zdravnika ob Irmini bolezni je v njem sprožala tesnobo, zato je to asociacijo spontano navezal na drugo, ki je bila zanj bolj prijetna, saj se zanjo ni več čutil krivega.
Čeprav gre med Einsteinovim prostorom-časom in Freudovim nezavednim za zelo ohlapno analogijo, nam vsaj v prvem približku lahko poda nekaj oprijemljivih predstav o tem, kako sploh pristopiti k poskusu razumevanja Freudovega velikega odkritja, ki je vsaj v širši javnosti tudi po stotih letih še zelo slabo in pogosto napačno predstavljeno.
O analogijah z naravoslovjem je sicer veliko razmišljal tudi Freud, ki je bil po duši vnet naravoslovec. V enem od svojih bolj tehničnih spisov, ki so bili namenjeni kolegom zdravnikom, je med drugim zapisal: “Psihoanalitik ve, da dela z nadvse eksplozivnimi silami in da mora biti zato enako previden in vesten kot kemik.”
