Sam Harris, ob Richardu Dawkinsu eden glavnih zagovornikov novega “znanstvenega ateizma”, je pravkar izdal knjigo The Moral Landscape: How Science Can Determine Human Values (Free Press, 2010), v kateri poskuša pokazati, da lahko znanost uspešno razrešuje tudi etične dileme. S knjigo namerava razbiti mit, da predstavljajo vprašanja morale in problemi znanosti dve ločeni domeni človeške vednosti, ki se medsebojno ne prekrivata, oziroma da poznavanje znanstvenih resnic ne more povedati ničesar o tem, kako naj živimo in kakšna bi morala biti družba in svet.
Knjiga je bila pri bralcih zelo dobro sprejeta, manj navdušeni pa so kritiki, ki se vsaj približno spoznajo na množico drugih knjig, ki so bile od časov starih Grkov naprej napisane na temo etike in iskanja pravične družbe. Harris, ki ima sicer doktorat iz nevroznanosti, zraven pa še diplomo iz filozofije, izhaja iz preprostega razsvetljenega zdravorazumskega pristopa, ki vidi vzrok za večino trpljenja ljudi po svetu v zmotnih prepričanjih, ki največkrat izvirajo iz religioznih ritualov in navad. Trdno stoji na strani znanosti in stališča, da lahko prav univerzalna in zanesljiva znanstvena vednost odstrani nepotrebne običaje in prepričanja, ki grenijo življenja mnogih ljudi z vseh koncev sveta.
Harrisova spontana teorija etike je še najbliže vplivni teoriji, ki jo s krovnim pojmom imenujemo utilitarizem. Pred dobrima dvema stoletjema jo je formuliral angleški pravnik in filozof Jeremy Bentham (1748-1832), kasneje pa nadgradil John Stuart Mill (1806-1873), temelji pa na prepričanju, da je treba pri moralnih odločitvah stremeti k čim večji sreči in ugodju čim več ljudi. Harris v knjigi predstavi dobrobit družbe in posameznikov v obliki nekakšne moralne pokrajine, kjer zelo poenostavljeno rečeno predstavljajo doline trpljenje in žalost, vzpetine pa srečo in zadovoljstvo. Njegova osrednja trditev je, da lahko znanost človeštvu učinkovito pomaga pri vzpenjanju na vzpetine sreče v tej moralni pokrajini.
Harris vseskozi vztraja pri stališču, da imajo tudi etične dileme univerzalne odgovore, podobno kot jih ima znanost na vprašanja o dejstvih. Vneto nasprotuje vsakršnemu etičnemu relativizmu, po katerem je domena morale odvisna od konkretne kulture, v kateri se odpre posamezno vprašanje, kot je denimo nošenje burke. Zato je toliko bolj presenetljivo, da v knjigi skorajda ne omeni Immanuela Kanta (1724-1804), vplivnega nemškega filozofa, ki je v drugi polovici osemnajstega stoletja pomembno posegel v razpravo o univerzalnosti odgovorov na vprašanja morale in odprl povsem nov način razumevanja etike.
Kaj pomeni biti svoboden?
Immanuel Kant izhaja iz podmene, da smo svobodni in avtonomni le takrat, ko si sami določamo pravila lastnega delovanja. Svobodni in zmožni etičnih odločitev smo, ko prevzamemo polno odgovornost za svoja dejanja in se ob tem ne sklicujemo na nikogar drugega kot le nase in svoj razum. Že če sledimo lastnim občutjem in potrebam, smo podvrženi zunanjemu vzroku in v resnici po tej strogi definiciji nismo svobodni. Avtonomni smo šele, ko si sami s pomočjo razuma določamo pravila, po katerih živimo.
Prav zaradi te zmožnosti avtonomnega svobodnega delovanja smo ljudje nekaj posebnega, saj nismo zgolj inštrumenti zunanjih vzrokov, ampak imamo možnost, da postanemo vzrok lastnih odločitev. Etično je za Kanta delovanje po zakonu, ki smo si ga sami postavili oziroma ga s polno odgovornostjo sprejemamo kot svojega in mu nato sledimo iz dolžnosti.
Čeprav Kant izhaja iz zmožnosti človeškega razuma, da si sam postavlja svoje zakonitosti, tega ne smemo razumeti kot iskanja najboljših možnosti za povečanje ugodja, oziroma v Harrisovi govorici vzpenjanja na vrhove v moralni pokrajini, ampak kot zmožnost razuma, da postane suveren in si svobodno ter avtonomno sam postavlja lastne zakonitosti delovanja. Po Kantu smo avtonomni in svobodni takrat, ko sami prevzamemo vso težo odločitve, in ne takrat, ko slepo sledimo domnevno dobrim višjim ciljem, ki pa jih sami nismo premislili in s polno odgovornostjo prevzeli za svoje.
Kant tako uporabo razuma poimenuje kategorični imperativ, kar je le učeno ime za to, da neka trditev za nas prevzame status splošnega etičnega zakona. Pri kategoričnem imperativu gre za univerzalne zakonitosti, do katerih pride razum kot tak in ne posamezni uporabnik razuma, zato so univerzalne in niso pogojene s konkretno situacijo, kulturo in podobnimi naključnimi okoliščinami. Po Kantu človek lahko izstopi iz ujetosti v determinizem, ki je značilen za vsa bitja v svetu narave. Iz naravne vzročnosti se lahko človek po Kantu izvije tako, da tvori svoje lastne moralne zakone. To zmore prav zato, ker je razumsko bitje.
Univerzalni etični zakon
Kot pomoč, kako pridemo do konkretnih univerzalnih etičnih zakonitosti, nam Kant svetuje dva pristopa. Eden izmed preizkusov, ali smo ustrezno formulirali posamezen etični zakon, je, da ga posplošimo na vse ljudi. Če pri tem ne zaidemo v protislovje, smo zelo verjetno na dobi poti. Lahko pa izhajamo tudi iz predpostavke, da je človek kot razumno bitje nekaj posebnega v naravi in zato ne more biti nikoli sredstvo za dosego kakršnegakoli drugega cilja. Vsak človek ima neprecenljivo ceno, če se izrazimo v utilitaristični govorici. Ključno je seveda, da takšen poseben status, ki ga pripišemo človeškemu bitju, ni pogojen z nobeno konkretno lastnostjo posameznikov, ampak gre za univerzalno določilo, ki izhaja iz same človeškosti. Nobene zveze nima denimo z ljubeznijo, ki je zmeraj naslovljena na konkretno osebo, ki jo vrednotimo bolj kot vse drugo. V primeru Kantovih smernic za etično delovanje gre za priznanje posebnega statusa prav vsem ljudem, če so še tako čudaški, zločinski ali nečloveški.
Kantov pristop k problematiki morale se razlikuje tudi od slavne zapovedi zlatega pravila, po katerem naj ne bi delali drugim tistega, česar ne bi bili radi sami deležni, saj se to pravilo naslavlja na konkretno mnenje vsakega posameznika, kategorični imperativ pa zahteva formulacijo univerzalnih zakonitosti. V določenih okoliščinah je recimo po zlatem pravilu dobro lagati, po kategoričnem imperativu pa laganje nikakor ne more biti opravičljivo, vsaj v klasični Kantovi interpretaciji ne.
Etični prostor onstran moralne pokrajine
Kantova velika filozofska revolucija v drugi polovici osemnajstega stoletja je temeljila prav na iznajdbi oziroma odprtju novega prostora univerzalnosti, ki ni ne domena nujnih zakonitosti misli, na katerih recimo temelji logika, niti ni domena dejstev, ki jih s pomočjo empirične metode razkriva znanost. Kant je bil prepričan, da mu je uspelo vzpostaviti novo oporno točko, na kateri lahko vzpostavi etiko, prav v zmožnosti uma oziroma razumnega mišljenja, da pride do univerzalnih zakonitosti, ki sicer ne obstajajo neodvisno od dejavnosti razuma, vendar so vseeno univerzalne.
Moralni avtonomni subjekt Kantove etike se vzpostavi le skozi mišljenje. Ne moremo ga najti nikjer v naravi, saj ni nekaj neodvisno bivajočega ali nadnaravnega, ampak je proizvod človeka in njegovega mišljenja. Je le produkt miselnega napora konkretnih ljudi, ki so sami vsekakor del narave in podvrženi njenim zakonitostim. Ta notranja razdvojenost oziroma protislovnost predstavlja bistvo tega, kar je odprla kantovska revolucija in k čemur se filozofija zadnjih dvesto let neprestano vrača. Na kantovski univerzalnosti temeljijo tudi človekove pravice in politični sistem, ki se je vzpostavil s francosko revolucijo in je osnovan na domeni, ki se vzpostavi prav skozi dejavnost razuma.
Prav ta nova domena univerzalne misli, ki jo je vzpostavil Kant in od tedaj naprej predstavlja eno od osrednjih zanimanj filozofije, je tisto, česar Sam Harris v svoji knjigi o moralni pokrajini ne omenja. Harris se sicer enako kot Kant postavlja v razsvetljensko pozicijo, po kateri je človeštvo z uporabo razuma zmožno najti univerzalne etične zakonitosti. Težava pa je, da vidi sredstvo, kako to doseči, zgolj v znanosti in njeni eksperimentalni metodi. Pri njem obstaja le alternativa med moralnim relativizmom in univerzalnostjo rezultatov znanosti. Kantove pomembne tretje možnosti, ki omogoča tvorjenje univerzalnih zakonitosti zgolj na osnovi uporabe razuma in brez sklicevanja na religijo ali karkoli nadnaravnega, Harris žal ne omeni. Njegova moralna pokrajina žal ne seže dovolj daleč, da bi zaobjela tudi to izredno pomembno področje sodobne teorije etike in moralnega delovanja.
