Kot odgovor na prejšnji Sašotov blog dodajam svojih pet zelo konkretnih predlogov za spremebe v univerzitetno/raziskovalni sferi, ki bi jih bilo mogoče dokaj hitro izvesti in bi po mojem mnenju zelo hitro prinesli pozitivne spremembe. Zanimajo me komentarji in dodatni predlogi bralcev in soustvarjalcev tega bloga.
1. Zmanjšanje obvezne pedagoške obremenitve pedagoških delavcev na univerzi in dodati več obremenitve z raziskovalnim delom. Na ta način bi dobili večje število kadrov (visokošolskih učiteljev), kar bi lahko pomenilo konkurenco. Hkrati pa bi se (lahko) izboljšala kvaliteta študija, delno zaradi tega ker zagotovo več predavateljev dvigne kvaliteto znanja, ki ga študentje dobijo, pedagoški delavci pa bi imeli več časa za raziskovanje in bi lahko študentom dejansko predavali stvari iz prakse (raziskovalne), kar je bilo nekoč davno poslanstvo univerz, danes pa so predavanja profesorjev pogosto na nivoju srednješolskega izobraževanja – podajanje snovi iz učbenikov, ne pa izkušenj iz lastnega raziskovalnega znanja (to bi bilo povsem mogoče storiti s prerazporeditvijo sredstev programskih skupin brez nekega novega denarja).
2. Uvesti striktno povsem neodvisne komisije (to pomeni nobenih ožjih sodelavcev/prijateljev tistih, ki so “predvideni” za določeno delovno mesto) za razpise za delovna mesta od docenta naprej, komisijo bi morali po mojem mnenju sestavljati obvezno člani z drugih fakultet (ne matične, na kateri poteka razpis) in po možnosti z vsaj enim obveznim tujcem v komisiji. Vem, da bom takoj dobil ugovore, da to zaradi slovenske majhnosti ni možno, a vseeno mislim, da za vsako področje znanosti v Sloveniji pa vendarle obstajata vsaj dva strokovnjaka, ki lahko ocenita nekega kandidata.
3. Sprememba sistema točkovanja, tako da bo nagrajeval uspešne raziskovalce, ne pa jih kaznoval tako kot to počne zdaj, ko z nekim sistemom uravnilovke spodbuja objavljanje v manj pomembnih znanstvenih publikacijah. Glavni poudarki bi morali biti – tukaj poudarjam, da govorim samo za znanosti o življenju ker drugih področij ne poznam dovolj dobro – upoštevanje faktorja vpliva brez normiranja ali pa najti nek sistem, ki bo normiranju dal veliko manjšo težo kot jo ima zdaj. Absolutno je potrebno ukiniti normiranje citiranosti in povečati število točk za prvega in zadnjega avtorja.
4. Uvesti res neodvisno ocenjevanje raziskovalnih projektov (in uvedba kvalitete kontrole – da bo nekdo na ARRS nadziral, kaj napišejo ocenjevalci in če so pisne ocene skladne s številčnimi ocenami, da ne bo prišlo do absurdov, do kakršnih prihaja zda)j.
5. Upoštevanje vloženih sredstev v raziskovalca oziroma njegovo raziskovalno skupino ob vrednotenju rezultatov – zdaj se enako ocenjuje raziskovalca, ki je vodja skupine 50 ali 60 ljudi, ki ga vsi pišejo na članke (pri katerih nedvomno ni mogel pri vseh pomembno sodelovati) ali raziskovalca, ki ima v raziskovalni skupini 2 ali 3 raziskovalca (verjetno je vsakomur jasno, da učinek obeh raziskovalcev ne more biti enak, saj so tudi vložena sredstva s strani financerja neprimerljivo različna, vendar sta taka raziskovalca ob ocenjevanju v zdajšnjem sistemu ovrednotena povsem enakovredno. Npr, pri projektu National institute of Health (Ameriške agencije za zdravje, največjega svetovnega financerja biomedicinskih raziskav) se smatra za zadovoljivo uspešnost, če si v petih letih trajanja projekta objavil vsako leto en soliden članek (na en projekt, če imaš več projektov in tako več zaposlenih, se pričakuje seveda ustrezno večje število člankov). Pri ARRS s tako bero člankov (ki so na našem področju večinoma v soavtorstvu zaradi česar se točke zelo drobijo) ne bi imel tak raziskovalec nobenih možnosti, da bi dobil nov projekt.
-
Gregor, če prav razumem tvoj prvi predlog, bi ti pedagoškemu kadru na univerzah redno pedagoško zaposlitev zmanjšal recimo na 70%, če hočejo polno plačo, pa naj kandidirajo na razpisih oziroma si kje druge pridobijo denar? Ne verjamem, da je kaj takega mogoče izvesti. Večkrat sem že slišal idejo, da bi isti učinek, ki si ga želiš tudi ti, dosegli z olajšanjem prehajanja med inštituti in univerzami. Ljudje na inštitutih si namreč želijo tudi predavat, ljudje na univerzi, pa si želijo malo pedagoške pavze. Če bi obstajala formalna možnost, bi se lahko izmenjavali, a danes je to baje povsem nemogoče organizirat.… Beri dalje »
Sašo,seveda samo ukrep zmanjšanja pedagoške obremenitve ne bi bil dovolj (vseh pet skupaj pa bi po mojem mnenju naredilo kar resen korak v pravi smeri, seveda pa se lahko tudi zelo motim, in zagotovo lahko trdim to samo za področje, ki ga poznam – se pravi področje znanosti o življenju). Ja prav si razumel, zmanjšanje obremenitve na delovnem mestu visokošolskega predavatelja, tako da bi tako delovno mesto zahtevalo recimo samo 90 ur pedagoškega dela, ne pa 180 ur tako kot zdaj (ob tem, da bi bilo to obvezno, prostovoljno odrekanje uram obstoja že zdaj, vendar ga izvajajo zelo redki, ker… Beri dalje »
Ideja je zanimiva in moram reči, da se s kar nekaj deli strinjam, porajapa se še dosti več problemov: 1. Sam vidim velik problem v nesposobnosti posameznikov za izvajanje pedagoškega dela. Tega, kako se pedagoško delo izvaja, skoraj nihče ne upošteva in za slabo izvedbo ni ustreznih penalov, prav tako pa odlični pedagogi nikakor niso stimulirani da bi v pedagoško delo vložili še več časa. Bodimo realni vsi pač niso primerni za podajanje znanja, pa če so še ne vem kako dobri na svojem področju, enostavno nimajo te žilice. To se odraža v tem, da iz njihovih predavanj študenti ne… Beri dalje »
Najprej komentar Sašotove ideje o sedmih pravljičnih letih: zdi se mi kul in izvedljiva, dovolj je konzervativna, da bi celo vodstva posameznih ustanov morda pristopila k njej. Na žalost pa se tudi z uveljavitvijo te ideje zadeve ne bi nujno spremenile, saj bi imelo vodstvo (ki seveda glasovalo o lastnih pozicijah) še vedno precej motivacije, da kriterije ocenjevanja prilagodijo današnjim in s tem ohranijo status quo. Gregor:1. imam praktične in teoretske pomisleke. na nek način predlog ne upošteva tega, da so nekateri bolj nadarjeni z poučevanje, drugi pa za raziskovanje. če se ti zdi, da lahko najdemo dovolj kvalitetnega kadar,… Beri dalje »
Ciril in Anze, hvala za vajine komentarje. Povsem se strinjam z vajinima komentarjema glede prve tocke, mislim pa, da morda nisem bil dovolj jasen, kaj vse pozitivnega bi prinesla po mojem mnenju prva tocka. Poleg tega, da bi se profesorji vec ukvarjali z raziskovanjem (zdaj je zelo prirocen izgovor za lenobo in pomanjkanje idej da ni casa ker je prevelika pedagoska obremenitev), bi to pomenilo več habilitiranih profesorjev/raziskovalcev (karkoli ze to imenujemo) za eno področje in s tem večjo konkurenco. Če bi en predmet predavali štirje namesto enega, bi lahko tudi študenti pokazali kdo je boljši in koga si želijo… Beri dalje »
dvomim, da bo to kaj pomagalo. sem v slovenski raziskovalni sferi že pet let in povem vam, da se v naši "ugledni" ustanovi dogaja prava svinjarija. vladavina nesposobnih, ki šikanirajo vse sposobne…
veliko mladih znanstvenikov ima nesposobne mentorje in morajo sami objavljati članke – na te članke morajo obvezno kot soavtorje navajati svoje mentorje in mentor tako pridobiva tuje raziskovalne točke in objave. Preveriti bi bilo treba koliko je v Sloveniji mentorjev, ki niso v zadnjih 2 letih objavili nobenega članka kot prvi avtor in jih izločiti iz procesa mentorstva. Mentor, ki v istem času objavi manj člankov kot njegov mladi raziskovalec (kot prvi avtor)bi moral biti izločen iz procesa mentorstva. Na drugi strani pa so mladi raziskovalci, ki jim vse točke prinesejo mentorji…žalostno je, da so na koncu oboji na istem!… Beri dalje »
Anonimni 2 – v načelu se sicer strinjam s tem kar pravis o nesposobnih mentorjih, vendar pa (lahko da delava na različnih področjih in da so razlike med področji) pri t.i. "senior" znanstvenikih ne štejejo več prva avtorstva ampak zadnja, zadnji avtor naj bi bil tisti, ki je idejno zasnoval projekt in vodil mlajše raziskovalce pri delu (se pa seveda strinjam da je pri nas veliko teh zadnjih avtorstev nezasluženih). Tako recimo je pogoj za ERC projekt za uveljavljene znanstvenike 10 zadnjih avtorstev v uglednih revijah, in ne deset prvih avtorstev.
Gregor praktični pomislek pri 1. točki ostaja, teoretičnega sem pa po premisleku pripravljen zavreči. Predlagam pa še manjšo spremembo – kako bi se ti zdelo,če bi bila maksimalna dovoljena obremenitev na pedagoških mestih 70 %, za preostalih 30 % pa bi se morali profesorji pobrigati sami (lahko ostanejo tudi pri samo 70 %). Tako bi se lahko nekateri ukvarjali z raziskavami in tako, kot si rekel, dvignili nivo lastnih predavanj, drugi bi se lahko ukvarjali s prevajanjem, ustvarjanjem ali pač čemerkoli drugem, kar bi jih veselilo. Če k temu dodamo še jasno določene kriterije pedagoške uspešnosti (in se seveda znebimo… Beri dalje »
Glede prve točke: lahko bi obdržali 100% zaposlitev tudi z manj kot 100% pedagoško obremenitvijo, če bi temu primerno priredili zakon. Potem zaposlenim ne bi bilo potrebno iskati raziskovalnih projektov, da si pokrijejo manjkajoči del zaposlitve. Na Nizozemskem je to takole: v osnovi je vsak zaposlen 100% a le 50% časa namenja pedagoškemu delu (i.e. 90 ur letno), ostalo pa raziskovalnemu. Z odličnimi raziskovalnimi dosežki si pedagoške obremenitve lahko zmanjša na 25%. Tudi če pridobi raziskovalni projekt se mu ta obremenitev zmanjša: tako zahteva nizozemska znanstvena agencija. A zaposlitev je vedno enaka 100%, po koncu projekta se pač poveča pedagoška… Beri dalje »
Aljaz,se popolnoma strinjam z vsem povedanim. Tudi jaz mislim, da lahko zaposlitev ostane 100 % in da se zmanjša pedagoška obremenitev, tako kot si dal lep primer Nizozemske (in tako kot je v ZDA in Veliki Britaniji, ki ju najboljše poznam) a seveda s stalnim nadzorom kvalitete zaposlenih (ceprav morda za ureditev razmer v Sloveniji ni slaba tudi varianta, da bi si morali ostali odstotek zaposleni zasluziti sami s projekti). Glede tretje tocke pa – s tremi clanki v Nature ali Science na katerih bi bilo recimo 8 avtorjev (kar na področju biomedicine ni niti najmanj neobicajno), pa cetudi bi… Beri dalje »