Merjenje resničnega bogastva narodov

Kaj če bi si RISS zadal za dolgoročni cilj napredek države na tej lestvici? Cilj bi bil jasen, preprosto merljiv in verjetno mu nihče ne bi nasprotoval? Tudi debata, če peljejo posamezni predlagani ukrepi v pravo smer, bi bila bolj transparentna.

Poročilo o človekovem razvoju je dokument z ambicioznim ciljem. Države sveta želi opisati s podatki, ki ne kažejo zgolj vulgarne ekonomistične ocene o velikosti in veličini bruto družbenega proizvoda, pač pa jih predstavlja z »mehkejšimi« indikatorji. Indikatorji, ki merijo najbolj splošno kakovost življenja. Kako je s šolanjem otrok? Koliko časa traja? Kaj je s pismenostjo in splošno izobrazbo prebivalstva? Kako je z zdravjem? Kakšna je pričakovana življenjska doba? Letošnji podnaslov poročila, ki nastaja pod okriljem Združenih narodov, je pomenljiv: Resnično bogastvo narodov. Zapletena statistična operacija je pokazala, da je življenje najboljše na severu Evrope, na Norveškem. Na zmagovalnem odru sta še dve državi z južne poloble planeta, Avstralija in Nova Zelandija.
…
Kje je Slovenija? Podatek, da je uvrščena na 29. mesto, pove relativno malo.
…
Hkrati je letošnje poročilo o »resničnem bogastvu narodov« za Slovenijo na neki način prelomno. Od leta 1991, ko se je osamosvojila, velja, da je ozemlje med Jadranom, Alpami in Panonsko nižino najbolj razvit kos nekdanjega socialističnega tabora. Nobena druga nekdanja socialistična država se ni uvrstila med trideset najbolj razvitih. Ta slovenska izjemnost se je leta 2010 končala. Poročilo o človekovem razvoju govori, da je kakovost življenja na Češkem zdaj višja kot v Sloveniji. Češka Slovenije ni le dohitela, ampak jo je celo prehitela. Slovenija ni več popek nekdanjega socialističnega tabora. Zdaj je na prvem mestu Češka. Čas za streznitev. In tudi za odpravo nadutosti, ko smo zviška gledali na druge članice vzhodnega bloka. Ošabna oznaka, ki se je pred slabima dvema desetletjema zaredila v pogovorni jezik, da je nekaj »češko« – torej slabe kakovosti, zastarelo, nemoderno –, ni le politično nekorektna, pač pa je tudi statistično napačna. In neumna. Praga je svetovljansko mesto. Češka je, ko gre za statistično izmerjeno kakovost življenja, danes pred nami.

Recimo, da je kakovost življenja, »resnično bogastvo narodov«, mogoče izmeriti. Indeksa, ki bi meril resnično bedo narodov, pa ni. Kako izmeriti gnus, ki se poraja državljankam in državljanom ob političnih intrigah? Kako izmeriti bedo delovanja pravne države? Koliko točk na indeksu resnične bede narodov bi dobili, če bi merili spletke na vrhovnem državnem tožilstvu? Kako izmeriti strahovito sprenevedanje? Je dogajanje v parlamentu, ki predstavniško demokracijo, za katero je značilno iskanje kompromisov, nadomešča z brezkompromisnim referendumskim modelom odločanja, merljivo? Koliko tehta lesk v delavskih očeh? Koliko meri lesk veselja, da si naredil nekaj novega, pametnega, koristnega? In koliko meri lesk žalosti, ki se v očeh nabere ob ponižanju, poskusu uničenja človekovega dostojanstva?

Dogodki, ki smo jim priča, na kratki rok statistično niso merljivi. V nekaj letih pa se nemerljivi parametri izrazijo tudi v številkah.
…
(Ali Žerdin v Sobotni prilogi Dela)

-