Kaj pa neslovenci?

Hmm… Po res dolgem casu se logiram v zakulisje tegale bloga. Imam prav tremo; v prstih in se kje. Ampak ko enkrat prebijes led, pa stece, a ne? — to si zatrjujem. In mogoce, ce stece blog, bo stekel tudi clanek, ki je bil za danes v prvem planu… Haha, cesa vsega se clovek loti, medtem ko ti ne gre pisanje clanka! 😉
Saso, hvala za vzpodbudo!

Pisati bi se seveda dalo o vsemogocem, ampak v zadnjih dneh so me k pisanju napeljale razprave o dvigovanju kakovosti slovenske znanosti, ki jih v veliki meri spremljam skozi Kvarkadabrin periskop. No, enkrat junija sem bila tudi malo bolj neposredno vpletena v to debato; v New Yorku (kjer trenutno zivim) se je namrec mudila delegacija slovenskega parlamenta, ki je raziskovala moznosti in nacine vzpostavljanja stikov z v tujini zivecimi slovenskimi raziskovalci in strokovnjaki. Po kdo ve kakem kljucu sem se prebila na listo njihovih potencialnih sogovornikov in se eno sredo dopoldne potem tudi zglasila na intervjuju na slovenskem konzulatu v New Yorku; intervju v sejni sobi konzulata, prisotni pa: trije slovenski parlamentarci, clani komisije za stike s slovenci v tujini, dve dodatni clanici komisije, slovenska konzulka in njen pomocnik, pa moja malenkost (moram priznati, da se mi je cela zadeva zdela tako nenavadna, da vnaprej niti nisem kaj dosti razmisljala, o cem se bom pogovarjala s to komisijo, me je pa en vecer prej zgrabila huda trema, da saj vendar nimam primernih oblacil za tako priliko!) Pogovor se je vrtel predvsem okrog vprasanja, ali in zakaj ne sodelujem s strokovnjaki v Sloveniji. Odgovor na to vprasanje je seveda zelo preprost: na mojem ozjem raziskovalnem podrocju pac ni v Sloveniji zivecih strokovnjakov, s katerimi bi lahko sodelovala, poleg tega mi pa ze za moje vsakodnevne naloge in projekte vedno zmanjkuje casa, in ne utegnem ne iskati ne razmisljati o novih projektov. Omenila sem sicer sodelovanje s Kvarkadbro, ampak to pri poslancih nekako ni vzpodbudilo primernega zanimanja — hmm, zakaj ne?

Potem so sledila se vprasanja: ‘Bi si zelela se vrniti nazaj v Slovenijo?’, ‘Kaj me drzi stran; kaj bi me privabilo nazaj?’ (“Ampak zakaj sploh sprasujete, gospodje poslanci? Ali, in zakaj, si me zelite nazaj?” — ne, o tem se nismo pogovarjali; nekako sem se znasla na njihovem spisku, kdo ve kako…)

To vracanje je vsekakor zelo relevantno vprasanje, ampak sama pri sebi si ga ponavadi zastavljam nekoliko drugace: ‘Zakaj New York? Kaj me zadrzuje tu?’ No, trenutno imam pac tu sluzbo, ki je dovolj zanimiva, da ne zahteva dodatnih sprasevanj, ampak ta se bo v ne zelo daljni prihodnosti iztekla, in kaj potem, kam potem? New York je veliko in v vec pogledih preglasno mesto, ampak vseeno se tu pocutim kar doma. Deloma zato, si mislim, ker imamo tu letne case in ker so hise sezidane iz opeke (kako banalno; ampak to sem pogresala na svojem bivsem zacasnem bivaliscu, v Kaliforniji). Globlja navezanost na New York je pa verjetno tale: se nikoli se mi ni zdelo manj pomembno, od kod sem v resnici doma — to se mi zdi prav prijetna oblika svobode.

In ce me v tem kontekstu nekdo vprasa, kaj bi me zvabilo nazaj v Slovenijo, postane vprasanje malo tezje. Seveda je vrnitev ‘domov’ vedno opcija, neka sigurnost in uteha v trenutkih, ko imas vsega ‘poln kufr’. Po drugi strani pa je pojem doma v zadnjih desetih letih, odkar fizicno ne zivim vec v Sloveniji, postal precej relativen; prijatelji so tu in tam, celo druzina je tu in tam, jezik, ze res, ampak tudi anglescina je kar okej, potem pa mejl, telefon, skype, g-talk, dobre avionske povezave; kaj pa vem…

Ampak ce obrnem vprasanje na stalisce drzave in visanja kakovosti slovenske znanosti, pa seveda moram vprasati: cemu ves ta poudarek na slovenstvu? So nostaligicni spomini na otrostvo, taborniske izlete, piva v Carliju in A3, pa koledar v kuhinji z jesenskim pogledom na Klemencevo pri Kamniku, res nujen pogoj za to, da bi se nekdo hotel preseliti v Slovenijo in se tam znanstveno udejstvovati?

Enkrat junija sva s prijateljem sedela na skali pri mostu proti Lepeni in zrla v Soco, pa je on ugotavljal, kako se nikoli v zivljenju ni srecal reke bolj cudovite barve. “Mhm”; tudi meni se je zdelo, kot da bi prvic sedela na tej super skali in strmela v Socina korita… Potem v avtu je zacel razglabljati, kako bi lahko preselil svoj laboratorij v Slovenijo, ampak jaz sem vozila in se koncentrirala na ovinke; v New Yorku tovrstne spretnosti mal pozabis… In sploh se mi v tistem trenutku niti od dalec ni ljubilo razpravljati o znanosti in sluzbah, ampak zdaj se pa ne morem ne vprasati, zakaj sem tako zlahka odmahnila misel, da bi nek tujec selil svojo raziskovalno skupino v Slovenijo. Odraz moje lastne slovenske zakrknjenosti, ali bi bile prepreke (formalne in neformalne narave) res prevelike?

Mar ni nenavadno ze to, kako nenavadno se mi zdi tako vprasanje?

New York najbrz ni najboljsa primerjava slovenskim razmeram; tu, boste rekli, je ze lahko bolj ali manj vseeno, od kod si, ko pa vsi govorimo anglesko! Ampak saj bi se nasla se kaka druga primerjava… Recimo: Finska. Tam slucajno poznam nekaj zelo uspesnih znanstvenikov z lastnimi raziskovalnimi projekti, ki ne govorijo niti besedice finsko. Pa ce se da uspesne, mednarodno uveljavljene znanstvenike privabiti na Finsko (kjer je pol leta bolj ko ne tema, druge pol leta pa – tako pravijo – kar precej komarjev), je res mogoce misliti, da Slovenija je pa za tuje znanstvenike povsem nezanimiva?

-