Finska se pogosto pojavlja na samem vrhu primerjalnih razpredelnic in grafov uspešnosti lokalne znanosti. Na mestu je zato vprašanje, kaj je skrivnost njihovega uspeha? Če imate čas in potrpljenje se lahko lotite branja podrobne analize finskega nacionalnega inovacijskega sistema (www.evaluation.fi), lahko pa povprašate tudi koga, ki trenutno raziskuje na Finskem. V debati pod Alenkinim odličnim komentarjem Kaj pa neslovenci? se je iz Helsinkov oglasila Tina, ki takole povzema svoje videnje “finske skrivnosti”:
Po mojem je ‘finska skrivnost’ precej preprosta in ni le v tem, da gre več denarja za znanost, ampak predvsem v njihovih interesih glede znanosti/znanstvenikov. Tu starejši in že uveljavljeni šefi nimajo vseh vajeti v rokah, tako da imajo mladi uspešni znanstveniki precej možnosti in je posledično zelo veliko vodij raziskovalnih skupin mladih (okrog 30). … Na Finskem sva hitro opazila, da si vodje laboratorijev želijo imeti na svojem oddelku nove uspešne raziskovalne vodje skupin, s katerimi hočejo sodelovati ali jim je do tega, da je na oddelku čim več dobrih objav tudi iz drugih skupin. V Sloveniji dobiš vtis, da vodje skupin nimajo interesa, da bi se v sosednji laboratorij naselil uspešnejši šef od njih samih. Druga stvar na Finskem, ki je pravzaprav posledica že omenjenega načina ocenjevanja kvalitete, je, da nimajo kaj dosti več možnosti za napredovanje tisti, ki delajo na institutu oziroma univerzi dalj časa in jih vsi poznajo.
V bistvu so zadeve zelo preproste: uspešna okolja so tista, ki jim uspe privabiti in/ali zadržati sposobne ljudi ter jim nuditi ustrezne pogoje za delo. Zato se moramo danes zelo resno in z vso odgovornostjo vprašati, ali so reforme, ki jih v obeh novih strateških dokumentih (NPVŠ in RISS) predlaga ministrstvo takšne, da nas bodo pripeljale do želenega cilja?
