Po moje obstajata dve načeli, ki jih mora upoštevati znanstvena politika.
1. Avtonomija znanosti: znanstvena skupnost določa kriterije, kaj je znanost in v katere smeri jo vodi raziskovanje.
2. Znanost je družbena dejavnost: družbena skupnost pričakuje od znanosti, da bo odgovarjala na vprašanja, ki jih ljudje prepoznavajo kot pereča.
Lahko razumem, da je naloga dobre, pametne in demokratične znanstvene politike, da išče ravnotežje med tema načeloma. Osebno se ne strinjam s pozicijo absolutne avtonomije znanosti; mislim, da demokratično artikulirani družbeni interesi imajo legitimen glas glede znanstvene produkcije – v ekonomskem smislu (CERN vendarle omogočamo tudi davkoplačevalci) in v etičnem smislu.
AMPAK KLJUB TEMU je zadnja uredba, o kateri piše Sašo, po moje prav šolski primer, kako iskanje ravnovesja ne bi smelo potekati. Zakaj?
A. Obstajajo različne ravni znanstvene produkcije, katere institucionalna struktura je piramidalna. Intervencije so bolj upravičene, čim višje proti vrhu piramide se gibljemo, in obratno.
Redki veliki in dragi kompleksni laboratoriji, kot je CERN so na špici, doktorat, ki ga pripravlja mlad znanstvenik, pa je na nasprotnem koncu, v bazi piramide. Tu je velika, pluralna baza POCENI, najcenejših, znanstvenih delavcev, ki individualno gledano državo stanejo minimalno. Hej, govorimo celo o SOfinanciranju, torej o raziskovalcu, ki za svoje raziskovalno delo ne bo plačan – zanj mu le ne bo treba plačati.
Strinjam se, da je naloga znanstvene politike, da regulacija financiranja znanstvene produkcije poteka tudi pod vplivom 2. načela. Vendar v večji meri na višjih nivojih, in v manjši na nižjih. Ja, res bi bilo nesmiselno, če bi država z 80M financirala filozofski center odličnosti. Čeprav sem filozof, imam raje, da financirajo recimo raziskavo o tehnologijah brezogljične družbe.
Po drugi strani pa je popolnoma nesmiselno, da v imenu istega načela poskušajo regulirati znanstveno produkcijo na prvi, najnižji, najštevilčnejši in (individualno) najcenejši ravni, to je znanstvena doktorska raziskava.
B. Intervencije morajo biti racionalno in demokratično utemeljene.
Načelo (2.) nikakor ni nadrejeno načelu (1.) Dobra politika intervencij bi morala biti zelo utemeljena in pretehtana. Zdaj pa vas (t.j. sestavljalce liste prioritet) vprašam, a resnično stojite za tistim, kar je tam zapisano? A date svoje osebno ime za to, da racionalno in v imenu demokratičnih interesov tam stoji npr. “trajnostno znanje”? Ali kaj drugega, to je samo nesrečen primer. Moj občutek je, da za slavno “listo 17” ni nobenega resnega razmisleka in odločanja, le stvari, ki se ta trenutek slišijo fajn : trajnost, nano-, eko – varnost … itd. S tem pa cela politika intervencij, ki jo sicer pogojno podpiram – čeprav nikakor ne na prvi, bazični ravni doktorskih raziskav – izgublja legitimnost in postaja gola forma.
