Angleški profesor epidemiologije in javnega zdravja Michael Marmot je od konca šestdesetih let naprej izvajal obsežno študijo, v kateri je spremljal zdravje skoraj trideset tisoč britanskih javnih uslužbencev. Analiza je bila zanimiva, ker je zaobjemala skupino ljudi, ki je imela dostop do približno enake zdravstvene oskrbe, vsi so imeli razmeroma stabilno redno zaposlitev in živeli so v Londonu, tako da je bil vpliv okolja pri vseh enak.
Rezultati študije, poimenovane po cesti Whitehall v Londonu, kjer je veliko državnih uradov, so bili šokantni. Uslužbenci z dna uradniške hierarhije, stari od 40 do 64 let, so imeli kar štirikrat višjo smrtnost kot uradniki z vrha hierarhije. Tudi ko so upoštevali vpliv dednih dejavnikov in škodljivih navad, kot je denimo kajenje, je bila smrtnost še vedno za približno dvakrat večja.
Obsežna angleška študija je pokazala, da je občutek ujetosti in nemoči, ko si uslužbenci ne morejo sami načrtovati in razporejati dela, ampak jim naloge in roke za njihovo izvedbo iz ure v uro spreminjajo in na novo postavljajo nadrejeni, pomembna oblika stresa, ki negativno vpliva na zdravje. Uradniki višje v hierarhiji so seveda tudi pod stresom, a imajo več nadzora nad situacijo, zato njihov stres ni tako nevaren kot pri nižjih uradnikih.
Zanimivo je, da veljajo podobne ugotovitve tudi za hollywoodske zvezde. Kanadski epidemiolog Donald Redelmeier je raziskoval hipotezo, da so z oskarjem nagrajeni igralci v povprečju boljšega zdravja kot njihovi kolegi, ki te prestižne nagrade niso dobili. Oskarjevci imajo večji nadzor nad svojo kariero, saj lažje pridejo do dobrih vlog in jim ni treba igrati v slabih filmih samo zato, da bi kaj zaslužili. Prav manjši stres naj bi se poznal pri zdravju igralcev, in to so pokazali tudi rezultati študije: z oskarjem nagrajeni igralci so v povprečju živeli štiri leta dlje kot njihovi kolegi, ki so bili za nagrade le nominirani ali so z oskarjevci igrali v istih filmih.
Opice pod stresom
Biolog Robert Sapolsky je konec sedemdesetih let v Afriki preučeval pavijane in ugotovil, da vlada v skupini opic, ki živijo skupaj, močna družbena hierarhija. Pavijani z dna družbene lestvice so se mu zdeli shirani in bolnega videza, zato je začel razmišljati, kako zelo stresno mora biti življenje na samem dnu opičje hierarhije. Odločil se je, da bo poskušal preveriti hipotezo, po kateri naj bi bil prav stres glavni vzrok za slabo zdravstveno stanje pavijanov najnižjega družbenega statusa.
Opicam je začel sistematično izvajati krvne teste in ugotovil, da je količina stresnih hormonov res sorazmerna statusu, ki ga v hierarhiji zaseda posamezna žival. Če je žival po položaju v vrhu pavijanske družbene lestvice, ima v krvi manj stresnih hormonov, kot če je pri dnu. Prav tako je pokazal, da imajo opice nižje v hierarhiji hitrejši srčni utrip in višji krvni tlak.
Nekoč je opazil, da sta opici z vrha in dna hierarhije hkrati povrgli mladiča. Spremljal je odraščanje obeh mladih pavijanov in ugotovil, da je “gosposki” otrok hitreje napredoval v razvoju in bil nasploh bolj uspešen. Opazil je tudi, da mati z dna socialne hierarhije ni pustila svoji hčerki, da bi se igrala s “princesko”, ker opičje družbene norme v skupini, kot kaže, tega niso dopuščale, čeprav sta bila oba mladiča navdušena nad skupno igro.
Seveda pa ni nobene naravne nuje, da je družba, tako pri živalih kot pri ljudeh, strogo hierarhično urejena. Sapolsky je opisal žalostni dogodek, ko je zaradi okužbe s tuberkulozo v nekem trenutku pomrlo veliko samcev iz skupine, ki jo je opazoval. Bolezen je pokosila ravno najbolj tiranske in nasilne samce, tako da so ostali predvsem prijazni posamezniki, ki so odnose v skupini nato organizirali bolj prijateljsko in pravično. Na to novo obliko odnosov so se morali privaditi vsi, ki so se skupini pridružili kasneje in takšnega vedenja sprva niso bili vajeni. Sapolsky je bil prijetno presenečen, ko je s krvnimi meritvami pokazal, da se je v novi ureditvi vsem članom skupine zdravje izboljšalo, saj tudi tisti z nižjim statusom niso bili več pod hudim kroničnim stresom.
Obrambni mehanizem telesa
Izraz stres je iz tehnike v medicino nekaj let pred drugo svetovno vojno prenesel kanadski endokrinolog madžarskega rodu Hans Selye. Ugotovil je, da obstaja pri živalih in ljudeh stereotipni telesni odziv na dejanske ali potencialne poškodbe in bolezni. Ne glede na različne vzroke nevarnosti se telo odzove s sprožitvijo istega mehanizma, ki zaobjame ves organizem. Možgani v sodelovanju z nadledvično žlezo sprožijo proces izločanja hormonov, ki telo pripravi na nevarnost. Zelo poenostavljeno rečeno gre za povečanje koncentracije kortizola v krvi.
Stres predstavlja pomemben mehanizem za hiter odziv telesa na morebitne škodljive vplive iz okolja. V naravi je ključen za preživetje, saj ob zaznavi nevarnosti sproži odgovor, ki telo pripravi na beg ali boj. Ko gre za življenje, je treba vso energijo in pozornost usmeriti le v tistih nekaj trenutkov, ko se je treba izogniti smrtni nevarnosti. Da smo pri tem čim bolj učinkoviti, se začasno zmanjša intenzivnost procesov v telesu, ki se jim kratkoročno lahko odpovemo. Če bežimo pred medvedom, res ni pomembno, če se za nekaj trenutkov upočasni prebava in se kri raje usmeri v mišice. Prav tako se zmanjša delovanje imunskega sistema in drugih, dolgoročno sicer ključnih telesnih mehanizmov.
Stres je tako pomemben element preživetja in je za telo koristen. Težava nastane pri kroničnem stresu, ko smo neprestano in ne le začasno telesno v izrednem stanju. Takrat se začnejo kazati negativne plati stresa, saj telo ne izvaja dovolj tistih nalog, ki so dolgoročno ključne za preživetje. S poskusi na miših so pokazali, da se pod kroničnim stresom med drugim zmanjša sposobnost rasti nevronov v možganih, kar posledično pomeni slabši spomin. Prav tako se ljudem in opicam pod stresom začne nabirati maščevje na trebuhu, kar je bolj nevarno, kot če se nabira na drugih delih telesa, pokazali pa so tudi, da imajo opise pod stresom zožene arterije.
Vpliv stresa v otroštvu na kasnejše zdravje
Med drugo svetovno vojno so 70.000 finskih otrok začasno evakuirali v krušne družine na Švedskem in Danskem. Otroci, ki so ostali na Finskem, so bili podvrženi vsem grozotam vojne, vendar njihov stres ni bil stalen. Nasprotno pa so bili otroci, ki so jih zelo mlade ločili od družin, dolgo časa pod neprestanim stresom, kar je imelo zanje trajne posledice. V raziskavi, objavljeni leta 2009, so Finci ugotovili, da je med danes odraslimi osebami, ki so bile kot otroci evakuirane med letoma 1939 in 1944, približno dvakrat več smrti zaradi kardiovaskularnih bolezni kot med njihovimi rojaki, ki so ostali doma. Čeprav je od konca vojne minilo že več kot pol stoletja, je skupina, ki je bila v otroštvu pod kroničnim stresom, tudi bistveno bolj podvržena visokemu krvnemu tlaku, diabetesu tipa dve in klinični depresiji.
Danes vemo, da se stopnja tolerance na stres vzpostavi preko vpliva okolja v zgodnji mladosti. V raziskavi na podganah so ugotovili, da je nagnjenje k višji ravni kortizola v krvi pridobljeno pod vplivom okolja takoj po rojstvu. Mladiči podgan, ki so bile prvi teden življenja do svojih potomcev bolj skrbne in so jih bolj pogosto lizale, so imeli kasneje nižjo koncentracijo kortizola pri enakih zunanjih okoliščinah kot mladiči podgan, ki se za svoje potomstvo niso pretirano menile. Povedano preprosteje je bilo mladiče, ki v prvih tednih niso bili deležni dovolj velikega občutka varnosti, kasneje hitreje strah, saj je bil prag njihovega stresnega odziva nižji kot pri podganah z “lepšim otroštvom”.
Če imajo živali ali ljudje smolo, da se rodijo v kriznih časih, ki so jih včasih predstavljale denimo suše in podobne naravne nevšečnosti, pri ljudeh pa predvsem vojne, bodo hitreje odreagirali na nevarnosti, kot bi v primeru mirnega in varnega otroštva. Naravi gre seveda predvsem za preživetje vrste in zato je pomembno, da so živali v obdobju nevarnosti v povprečju bolj boječe in pazljive. Seveda pa v obdobju miru in blagostanja to ni potrebno oziroma je celo škodljivo.
V sušnem obdobju so se morali naši davni predniki zelo potruditi, da so našli dovolj hrane za preživetje. Vse, kar jim je uspelo nabrati in uloviti, so morali skrbno izrabiti, saj je bilo do zadostne količine kalorij težko priti. Pri tem so bili fizično zelo aktivni, kar je pomenilo, da so zaradi potenja izgubili veliko soli, ki jo je bilo težko nadomestiti.
Danes okoliščine kroničnega stresa nikakor niso podobne razmeram, kakršnim se je moralo telo v naravi prilagoditi, ko je bilo pod stresom denimo zaradi dolgotrajne suše. Pri iskanju hrane nam ni treba več tekati po gozdovih in travnikih, prav tako nimamo težav s premalo kalorično hrano in pomanjkanjem soli. Telesni mehanizmi, ki jih sproži stres, so bili v naravnem okolju ključnega pomena za preživetje biološke vrste, v današnjih razmerah pa so eden izmed najpomembnejših vzrokov za zdravstvene težave ljudi.
