UNESCO in etika podnebnih sprememb

Zadeva se je izkazala za zelo, zelo občutljivo. Naj ton debate ilustriram le z dvema primeroma:

– Ali sploh potrebujemo “etiko” podnebnih sprememb? Precej diplomatov in ljudi, ki so vpleteni v pogajanja Okvirne konvencije o podnebnih spremembah (UNFCCC) – proces, ki poteka od Ria prek Kjota do Koebenhavna – meni, da je dodatno uvajanje “etike” nepotrebno. Vse, kar je bistveno, se politično dogovarja na konferencah, kakršna je bila v Koebenhavnu, in edini cilj, ki ga potrebujemo, je sklenitev mednarodnega in zavezujočega sporazuma, kakršen je Kjotski protokol.

– Po drugi strani (in morda malo paradoksalno) nekatere države mogoče nasprotujejo ideji etične deklaracije zato, ker bi ta nujno vsebovala nekatere formulacije, ki so zanje politično nesprejemljive. Etična deklaracija o podnebnih spremembah bi se težko izognila vprašanju pravičnosti. A ravno vprašanja pravičnosti (npr. kdo je zgodovinsko najbolj odgovoren za izpuste CO2, kakšna bi bila pravična porazdelitev odgovornosti, …) so na pogajanjih v okviru UNFCCC, kakršno je bilo Koebenhavensko, za zahodne države v številnih aspektih zelo občutljiva. Recimo, absolutno nesprejemljiva za zahod je vsakršna omemba fraze “climate debt” (podnebni dolg), ki jo nasprotno eksplicitno zagovarjajo nekatere afriške države. Jasno pa je, da bi bila etična deklaracija precej “vodena”, če se ne bi dotaknila tega vprašanja …