Sliši se kot še en spon prost prevod ameriške nadaljevanke tipa “Zvezde na sodišču” (kako do tega naslova prideš iz izvirnika “Boston legal” verjetno ve le prevajalec). A tokrat ne. “Znanost na sodišču” je tokrat naslov miniserije člankov objavljenih prejšnji teden v Nature. Ti se ukvarjajo s tem, koliko so dokazi na sodiščih resnično znanstveno zasnovani. Obravnavali so funkcionalno magnetno resonanco (fMRI), prstne odtise in pa DNA identifikacijo iz ekstremno majhnih vzorcev. Medtem, ko je za fMRI nekako pričakovati, da je to kontroverzna snov za na sodišča, saj je prvič uspelo odvetnikom spraviti fMRI v sodne dvorane šele konec lanskega leta, pa je nekoliko bolj zaskrbljujoča uporaba DNA identifikacije iz ekstremno majhnih vzorcev, kot jo poznajo v nekaterih državah, med drugim v Veliki Britaniji. V tem primeru seveda prihaja do velikih fluktuacij v itenziteti signala, prav tako je veliko vprašanje, kako je tako majhen vzorec prišel na mesto zločina.
Najbolj zanimiv (vsaj meni), je članek o uporabi prstnih odtisov. Nihče ne dvomi, da je prstni odtis edinstven vsakemu posamezniku (trdnega dokaza sicer ni, saj ne obstaja baza prstnih odtisov vseh ljudi – a zelo pomenljivo je, da tudi enojajčna dvojčka nimata enakih prstnih odtisov). A pri sami uporabi prstnih odtisov v kazenskem pregonu postanejo stvari bolj meglene. Pr0tokol, ki ga večinoma uporabljajo strokovnjaki za prstne odtise namreč sicer zahteva dvojno potrditev identifikacije, a hkrati ni dvojno slep. Poleg tega tudi velikokrat ni na voljo celoten odtis, ali pa je ta nekoliko zabrisan. Tako npr. strokovnjaki za odčitavanje prstnih odtisov ne morejo pripisati verjetnosti za to, da prstni odtis pripada storilcu, ampak je rezultat le črno-bel, ali je ali ni. (Verjetnosti ne morejo pripisati, ker ni na voljo sistematičnih študij pogostosti pojavnosti določenih vzorcev v populaciji). Zanimivo je tudi, da strokovnjaki za odčitavanje prstnih odtisov pravzaprav niti niso “strokovnjaki”, oz. z leti ne nabirajo izkušenj prek napak, saj ne dobijo povratne informacije: ali je bil osumljenec na koncu obsojen tudi zaradi drugih dokazov.
