O(b) obisku pravnega laboratorija

    Ko sem v zadnjih tednih občasno prebiral odlične zapise soavtorjev tega bloga, si nisem mogel kaj, da ne bi vedno znova razmišljal o razlikah in razmerjih med naravoslovjem in družboslovjem.

    1. (Racionalizacija) Recimo: dva tedna nazaj sem cel konec tedna preživel na fakulteti s študenti, ki so končevali s pripravo memorandumov za študentsko tekmovanje iz prava EU, sam pa sem jim – v skladu s pravili – nudil lingvistično pomoč in uho za še zadnje splošne diskusije o obravnavanih vprašanjih. V izmišljenem primeru je med drugim šlo za to, ali bi se določena finančna ureditev, s katero je država izbrane delodajalce oprostila plačevanja prispevkov v pokojninsko shemo, morala šteti za državno pomoč v nasprotju s pravom EU in do katere mere lahko država v skladu s skupnostnim pravom omejuje možnosti domačih podjetij, da brez finančnih bremen preselijo registrirani sedež ali sedež uprave v drugo državo članico.

    Vmes pa sem zrl v Alenkin zapis o stereo vohu in Gašperjevega o potovanju slik v digitalnem zapisu po optičnih živcih ter se zamislil: na eni strani se pravniki soočajo s suhoparnimi vprašanji o naravi državne pomoči, vprašanjih obdavčevanja, delovnopravne zakonodaje in podobnega, medtem ko naravoslovni raziskovalci razmišljajo o tem, kako mrežnica zakodira digitalno sliko in ali ljudje bolje vohamo z dvema nosnicama kot z eno samo; na drugi strani pa so televizijski zasloni in filmska platna polni drznih odvetnikov, ki z bliščem svojih karier dražijo nosnice in mrežnice navdušenih gledalcev, medtem ko se naravoslovci na platnih res dobro obnesejo le takrat, ko so čim bolj podobni pravniku/detektivu ali ko celo neposredno služijo varovanju pravnega reda in miru. Saj vem, poenostavljam in pretiravam, a vendarle.

    Potem pa sem pomislil, da je delo pravnika, tudi če sestavlja argumentacijo za na videz dolgočasno vprašanje, ali je določena državna pomoč združljiva s pravili skupnega trga EU, v praksi lahko presneto zanimiva logična akrobacija med številnimi sodnimi precedensi – ali, če želite, izgradnja čim lepšega gradu (pravne argumentacije) iz razpoložljivih lego kock (veljavne zakonodaje in obstoječe sodne prakse) – medtem ko je dolgotrajno iskanje in testiranje prostovoljcev ob plazenju po lokalnem travniku za dokazovanje še tako izvrstne hipoteze lahko v praksi dokaj zamudno in duhamorno početje.

    2. (Intelektualizacija) Potem sem prejšnji teden predaval na dveh dokaj interdisciplinarnih konferencah. Druga, ki se je par dni odvijala v Kopru, je bila sicer omejena na družboslovne in humanistične vede, a smo bili tudi tam pravniki v manjšini; še bolj pa je to nemara držalo za prvo, kjer sem sam imel referat v skupini štirih predavateljev, med katerimi sta bila pred mano poleg nekega belgijskega raziskovalca predavatelja dr. Žiga Turk in dr. Jure Zupan. Slednji sicer ni bil naš soavtor, ampak kemik in nekdanji minister Jure Zupan, v vsakem primeru pa smo bili pisana druščina, sploh glede na to, da je imela konferenca dokaj družboslovno temo “Kje so meje Evropske unije?”

    Pa je še Ilija sočasno pisal o fizikih, ki se odločijo za službo v finančnem sektorju, in sem se spomnil, da sem bil pred leti na neki predstavitve fakultete za fiziko v Cankarjevem domu, kjer so predstavniki fakultete med razlogi za študij fizike navajali tudi dejstvo, da bodo diplomanti fizike zlahka opravili podiplomski študij na ekonomski fakulteti in da bodo ravno zaradi znanja fizike neprekosljivi borzni posredniki. Tržni pristop v sili razmer ali domiselna prilagoditev narav(oslov)nim danostim?

    3. (Sublimacija) Konec koncev imamo vsi svoje teze, hipoteze in sinteze, svoje laboratorije in svoje znanstvenike, ki so navzven videti zelo različno, navznoter pa so si lahko zelo podobni. Jutri tako zaključujem štiridnevni obisk enega glavnih pravnih laboratorijev v Evropi, ki je bil tako kot trkalnik CERN nedavno tega prenovljen in slavnostno odprt – Sodišča Evropskih skupnosti v Luksemburgu, kamor so me ta teden prijazno povabili glavni slovenski raziskovalci v tem laboratoriju – oba slovenska sodnika in generalna pravobranilka. Namesto belih nosijo rdeče halje, namesto betonskega tunela jih obdaja nekakšna meduzi podobna tančica, končni cilj pa je vendarle enak: prispevati k temu, da bomo kos vedno novim izzivom in da bomo tako po civilizacijski kot bivanjski plati vedno bolje razumeli, kaj smo, od kod prihajamo in kam (naj) gremo.

    No ja, ali pa ta dva “laboratorija” druži tudi to, da naj bi eden privedel do nastanka črne luknje, ki bo pogoltnila celo Zemljo, drugi pa lahko z zdravim razumom pripomore, da ga pri tem ne bodo motili…

    4 KOMENTARJI

    1. Hej, si lahko bolj konkreten glede tiste prve konferencu v Kopru? Mešanica treh predavateljev se mi zdi prav zanimiva – zanima me predvsem kaj je bila skupna točka…

    2. Seveda, pri čemer sem najbrž že sam nerodno zapisal, pa naj popravim:

      – prva od omenjenih konferenc je bila v Ljubljani, naslov je bil, kot rečeno, “Kje so meje EU”, kar je bila dokaj ohlapna skupna točka: Žiga Turk je (če poenostavim) govoril predvsem o razmahu evropskega raziskovanja z razvojem tiska in prenehanju monopola z razvojem interneta, Jure Zupan pa je bolj na splošno razmišljal o mejah EU kot tudi že samega izraza “Evropska unija”; četrti predavatelj te sekcije je govoril o vprašanju članstva Turčije, jaz pa o konkretnih primerih, pri katerih je (bila) tudi v primeru EU ravno kriza gibalo njenega razvoja. Saj pravim, skupna točka je bila (namerno) ohlapna, kar je še bolj jasno, če si ogledaš celotno dnevno zasedbo, od Igorja Grdine prek Deana Komela do Draga Jančarja: http://www.ijpucnik.si/article/26599;

      – druga konferenca pa je bila tista v Kopru; ta je imela v treh dneh vrsto sekcij in predavateljev, pri čemer je bila moja namenjena pravnim vidikom in smo na njej predavali trije pravniki: Miro Cerar, Andraž Zidar in moja malenkost, v tem primeru jaz sam o možnostih in mejah uporabe pravnih načel za izgradnjo politične identitete Unije; celoten program je sicer moč najti tu: http://www.unesco.si/fileadmin/unesco/Slovenija_in_UNESCO/pdf/Philosophy/Freedom_and_Democracy_2008_Program.pdf (če se ne motim, pri komentarjih ne delajo spletne povezave).

    3. Zabavno pri drugi konferenci mi je predvsem, da so vsi naslovi predavanj prevedeni tudi v slovencino. Tega pri fizikalnih mednarodnih konferencah se nisem videl – je to obicaj v humanisticnih vodah? So potemtakem tudi predavanja simultano prevajana?

    4. Hopla – nisem opazil zadnjega vprašanja, Jure, tako da oprosti. Če je odgovor s skoraj enoletno zamudo še sprejemljiv (in kaj je leto proti Higgsovemu bozonu?), potem je z rabo slovenskega jezika na tovrstnih konferencah pač tako, da jih deloma ureja občutek organizatorjev, po pravilu pa bi se morale ravnati tudi po Zakonu o javni rabi slovenščine.

      Ta zakon – ki bo sicer v kratkem noveliran – med drugim v prvem odstavku 24. člena določa: "Poimenovanje, napovedovanje in predstavljanje kulturnih, strokovnih, izobraževalnih, gospodarskih, športnih, zabavnih in drugih javnih prireditev ali posameznih delov njihovega sporeda je v slovenščini, dodatno pa lahko tudi v tujem jeziku, če gre za mednarodne prireditve, namenjene predvsem tujim udeležencem."

      V prvem odstavku 25. člena pa še: "Na mednarodnih javnih prireditvah na območju Republike Slovenije, ki se financirajo z javnimi sredstvi, mora izvajalec zagotoviti rabo slovenščine. Uporaba slovenščine kot delovnega jezika se lahko izjemoma omeji, vendar mora biti v tem primeru slovenščina zagotovljena na obvestilni ravni." Mimogrede, to izjemo naj bi dovoljevala ministrica za kulturo.

      Toliko o zakonskih okvirih. Simultano tolmačenje, ki ni usodno, je praviloma prisotno na javnih razpravah in konferencah, namenjenih širši javnosti, ne pa, seveda, če gre za dogodek v ožjem strokovnem krogu ali denimo za enega dokaj pogostih predavanj tujih gostov na Pravni fakulteti.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.