Prejšnji teden se je v Dohi v Katarju končala konferenca podpisnikov konvencije CITES (konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prosto živečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami). Povedano preprosto, CITES je tisti mednarodni mehanizem, ki ščiti ogrožene vrste pred dokončnim izginotjem. Kljub nepopolnosti je edino, kar stoji med izumrtjem slonov ali velikih mačk zaradi trgovanja z njihovimi telesnimi deli. Zaščitene niso samo »slavne« vrste: skupaj CITES ščiti 5000 vrst živali in 28000 rastlinskih vrst. Srečnika tokratne konference sta bila na primer iranski močerad Neurergus kaiseri in gvatemalski legvan Ctenosaura palearis. Manj sreče za tune. Tri velike zgodbe konference so bile omejitev trgovanja z rdečo in rožnato koralo, zaščita modroplavutega tuna in predlog o omilitvi prepovedi trgovanja s slonovino. Iz vidika konzervacionizma je bila zmaga dosežena le pri zadnji točki, kjer liberalizacija trgovine s slonovino ni bila potrjena. Predvsem zaradi izredno močnega lobiranja Japonske ni bila izglasovana zaščita tuna, prav tako podpore ni dobil predlog ZDA s podporo EU, o zaščiti koral. Če vas zanima, sem izbrskal zapisnike teh dveh zasedanj – tune , korale . V slednjem je zabeležena odločna intervencija sosede Hrvaške v prid zaščite koral. Pohvalno. Zakaj to omenjam?Zaradi precejšnje odsotnosti poročil o tem ključnem okoljevarstvenem dogodku v naših medijih (Guardian je npr. o dogajanju poročal izčrpno in dnevno ) , sem se za dodatne informacije pozanimal pri ministrstvu za okolje. Prijazno so me napotili na stran CITES, od koder sta zgoraj citirana linka; ob branju sem hitro ugotovil, da je med 175 delegacijami pri zapiskih glasovanja Slovenija odsotna. Ob dodatnem vprašanju so mi na MOP pojasnili, da naše delegacije tam ni in da nas zastopa Španija. V soboto je Dnevnik isto zgodbo raziskoval bolj tečno in ugotovil, da je MOP celo že kupil karte za tri delegate, nato pa je na vladi nekdo problematiziral smiselnost slovenske udeležbe. Ker minister Žarnić, piše Dnevnik, ni znal argumentirati smiselnosti udeležbe, je vlada v luči varčnosti sklenila, da nas v Dohi ne bo. In nas ni bilo. Vzdržal se bom sodbe o modrosti tistih v vladi, ki so zasedanje CITES ocenili za ne-dovolj-pomembno. Zvenela bi namreč nesramno. Da so se ključnega dogodka globalne okoljevarstvene politike letos udeležile vse naše sosednje države, od jadranske Črne Gore do alpske Avstrije, naj bo le opomba. A če nam (jim) je osebno povsem vseeno za korale, tune in legvane, bi lahko v zgodbi sodelovali vsaj iz političnega prestiža: slovenski EU komisar Potočnik si je konzervacionizem (in zaščito tuna) postavil za eno svojih glavnih prioritet, tudi v izjavi po neuspehu v Dohi.
