Ali vrli načrtovalci novega 6. bloka Šoštanjske termoelektrarne upoštevajo tehnologijo zajetja in shranjevanja CO2 (angleško: Carbon capture and storage, CCS)? Ogljikov dioksid, ki ki ga proizvajajo elektrarne na fosilna goriva, bi zajeli in shranili v podzemnih rezervoarjih, na primer v plasteh, ki se izpraznejo po črpanju nafte, kakor ponazarja tale shema na straneh energetske korporacije E.ON …
Vprašanje je seveda več kot hipotetično, saj tehnologija tudi v najprodornejših državah zaenkrat obstaja le v eksperimentalni fazi. A vendar morda ni neumestno. Zakaj? Britanska vlada je lansko leto pripravila obsežen program prihodnjega načrtovanja termoelektrarn na premog v luči “male klimatske nevšečnosti”, in ključen element strategije se tiče razvoja tehnologij zajetja in shranjevanja CO2 (dokument na strani britanskega Ministrstva za energetiko in klimatske spremembe). Med drugim je vlada sprejela stališče, da mora vsaka večja načrtovana termoelektrarna v projektu predvidevati prihodnjo uporabo zajetja CO2, da mora biti torej “Carbon Capture Ready”):
On 23 April 2009 the Government confirmed that any new combustion power station at or over 300 MWe would have to be built Carbon Capture Ready (CCR), which means it should be designed so there are no foreseeable barriers to retrofitting CCS once it is proven. *
Da ne bo pomote, načelno sem proti gradnji vsakršnih novih termoelektrarn na premog in se v principu strinjam z britanskim okoljevarstvenikom G. Monbiotom, ki je vladno strategijo “Carbon Capture Ready” elektrarn označil za precejšnje sprenevedanje in politični greenwashing . Najbolj učinkovita in realno obstoječa tehnologija “zajetja” ogljika je preprosto ta, da ga pustimo tam, kjer je: pod zemljo kot premog. A vendarle: če v Sloveniji že nameravajo graditi novo termoelektrarno, jih lahko vsaj vprašamo, če so na “Carbon Capture Ready”sploh pomislili …
