Priboljški privilegiranih

    Povezava (študijska, raziskovalna ali kakšna drugačna) z elitnimi akademskimi ustanovami s seboj poleg očitnih prinaša tudi več nepričakovanih priboljškov. Saj ne, da bi bili v tem pogledu zgolj zelo privilegirani – marsikdo je imel zaradi daljše odsotnosti v tujini nato težave ob vrnitvi v domačo akademsko okolje; delno po krivdi samega sebe, delno drugih.

    A vseeno, koristi prevladajo in izkušnja je res privilegij, in to v tistem pomenu, da si bolj lahko hvaležen za ustrezen splet naključij kot obratno. Poleg glavne, res dobre študijske (ali raziskovalne itd.) izkušnje, je ena pomembnih tudi ta, da ostaneš z institucijo v nekakšnem večnem stiku, pa čeprav se v vsakdanu pri meni ta meri predvsem po številu pisem na mesec, ki me v imenu lepe prihodnosti te univerze prosijo za tako ali drugačno denarno donacijo.

    Kakorkoli že, ker se jih je v teh dneh nabralo nekaj res simpatično hudomušnih, trije primeri tovrstnih priboljškov, od manj k bolj presenetljivim:

    1. V Sloveniji že nekaj let deluje Harvardski klub Slovenije, ki je sicer nekaj let miroval, nedavno pa se je zopet obudil k življenju in kot običajno organizira predvsem bolj ali manj sproščene večere v izbrani družbi. Ravno danes sem tako prejel vabilo na večerjo z veleposlanikom ZDA, ki sem ga sam sicer spoznal že lani, ko sem bil član Fulbrightove komisije, on pa novopečeni veleposlanik, ki je še trenutek prej v ZDA bdel nad celotnim Fulbrightovim programom. Večerje se sicer ne bom mogel udeležiti, a vendarle.

    2. Dekanja harvardske pravne fakultete mi je pred novim letom (in skupaj z mano seveda vsem drugim alumnom te fakultete) poslala vabilo na inavguralni brunch ob imenovanju novega ameriškega predsednika Baracka Obame, ki se ima zgoditi v Washingtonu 18. januarja in na katerega sta kot alumna taiste šole povabljena tudi zakonca Obama. (Vabilo je omejeno na dve osebi, cena 100 $, pri čemer tja ne bo ne mene ne – ugibam – zakoncev Obama, a na vabilu piše, da bodo udeleženci proslavljali ne glede na to dejstvo.) Pred kako uro pa sem od taiste dekanje Elene Kagan dobil še pismo, da jo bo kasneje danes Obama predlagal za generalno državno pravobranilko (Solicitor General) in da bo v tem primeru prenehala z dekanovanjem. Tako, pa sem nekaj pomembnega izvedel pet minut pred CNN-om.

    3. In končno, včeraj sem gledal epizodo Boston Legal, v kateri ob pričanju enega glavnih likov ta omeni varnostnika po imenu Eugene Volokh (podnapisi so sicer zapisali Eugene Voluk). Širni svet nemara ob tem ni niti trznil, sam pa sem takoj vedel, da gre za dokaj slavno mlado zvezdniško ime pravne akademske sfere, profesorja na UCLA, ki je med drugim lastnik in nosilec enega najpopularnejših pravnih blogov v ZDA, kar sam vem predvsem zato, ker sem se v času svojega študija na Harvardu spoprijateljil z njegovim bratom Alexandrom “Sasho”, ki je bil moj sopevec v vokalni skupini Scales of Justice (“Harvard Law School’s Best…….. and Only A Cappella Group”). (Za potrditev tega “dogodka” iz serije Boston Legal glej tu).

    Vam povem, tuje akademske izkušnje se res splačajo.

    (Pravzaprav je bila morda celo ena najlepših gest, ki mi je pokazala, kako tam cenijo vez z alumni, ko sem nekaj let po diplomi prišel na Harvard in odšel na obisk veličastne knjižnice (če imaš denar…) in so me pobarali, če še imam svojo staro magnetno kartico. Nekje doma, v Sloveniji, sem odvrnil, pa so mi takoj naredili novo. “Kar obdržite,” so rekli, ko sem jo na koncu obiska želel vrniti. “Ampak gotovo jo bom spet založil,” sem odvrnil. “Ni problema, vam bomo z veseljem naredili novo, kadarkoli jo boste spet rabili. Vi le še kaj pridite na obisk.” Morda malo potratno, vsekakor pa s stališča diplomanta zelo spodbudno za tople spomine…)

    2 KOMENTARJI

    1. Prav poucno je to aktivno zbiranje denarja na ameriskih univerzah. Ne samo, da skusajo zbrati denar od bivsih studentov – tudi zaposleni na CMU smo dobili ob koncu leta prijazno pismo, da lahko nakazemo donacije na ta in ta racun. Ne vem sicer, ali so akademiki potem tudi mnozicno nakazovali, a vsaj en profesor je v oporoki zapustil precejsenj delez cmuju. Vsakoletno opozarjanje rodi sadove… Matej, ko se bos kot pravi pravnik zacel sluziti mastne denarce, se bodo harvardu zastonjske plasticne kartice se kako obrestovale…

    2. Ja, se strinjam, a teh pisem je vsaj v Harvardovem primeru več kot jesenskega listja. Takole na oko vsak mesec enkrat prispe dokaj zajetna ovojnica, ki pogosto vsebuje še opis kakega posebnega namena za zbiranje sredstev (“Zberimo X milijonov dolarjev za razbitje sekcij prvega letnika s 140 na 80 študentov!”; ali bombastičen podvig izpred nekaj let “Zberimo 400 milijonov dolarjev za nove stavbe in profesorje.”); poleg tega sem do sedaj že dvakrat dobil na videz laskavo pismo, da so me predlagali (kdo? kdaj? kje?) za “maršala” (:-)) svoje generacije (Class Marshall), ki naj bi poskrbel, da bo naš letnik res uspešno doniral sredstva v posebno malho našega letnika. Enkrat letno prejmemo tudi knjigo z imeni vseh, ki so v zadnjem letu kaj podarili – od nekaj 10 dolarjev do milijonskih zneskov… Pa še pisma za volitve v nadzorni svet fakultete, za draga srečanja alumni organizacij (v mojem primeru zlasti evropske alumni organizacije) in še kaj.

      Ne vem, kdaj bom postal “pravi pravnik” :-), a kot akademik verjetno nikoli; če seštejem vsa pisma in poleg tega še veliko prijetnejše dobrote, kot so redno pošiljanje kar dveh revij o dosežkih fakultete in alumnov (Harvard Law Bulletin in Harvard Law Today), potem bi jim na koncu čez 50 let moral donirati kar nekaj svojih plač, da bi pokrili vse stroške. Zato sam bolj ugibam, da nekako računajo s tem, da bo na vsakih petdeset “akademikov” Matejev prišel en odvetnik McMoney, ki bo fakulteti v oporoki hvaležno zapustil par milijonov, pa se bo izravnalo. K sreči se jim seveda ne sanja povsem, kdo bo v perspektivi ta McMoney, pa stavijo na vse konje… 🙂

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.