Petdeset let je in ni dolgo obdobje. V zgodovinskem pogledu 50 let zagotovo ni dolga doba, v današnjem času pa za znanstvene ideje, ki ostanejo aktualne tudi po 50 letih, zagotovo lahko trdimo, da so pomembne in predstavljajo določen mejnik v razvoju našega razumevanja sveta.
Letos tako poteka 50 let od objave zelo pomembne raziskave o razvoju možganov. Leta 1959 so Charles Phoenix, Robert W. Goy, Arnold A. Gerall in William C. Young objavili članek z naslovom »Organizing action of prenatally administered testosterone propionate on the tissues mediating mating behavior in the female guinea pig« (Organizacijski vpliv dodajanja testosterona pred rojstvom na tkiva, ki urejajo spolno obnašanje samic morskih prašičkov). Ta članek je popolnoma spremenil naš pogled na razvoj endokrinega dela možganov, se pravi tistega dela možganov, ki ureja delovanje hormonov v našem telesu in tako med drugim skrbi za urejanje spolnega obnašanja, odzivanje ob stresu in številne druge procese v naših telesih, ki jih urejajo hormoni. Do objave tega članka je veliko raziskav pri različnih živalih (in tudi ljudeh) pokazalo, da so spolni hormoni nujno potrebni za normalno spolno obnašanje, ki privede do parjenja in s tem do potomstva. A vse raziskave do leta 1959 so govorile o tem, da so spolni hormoni nujno potrebni za aktivacijo nekega obnašanja in delujejo v točno določenem času na točno določenem mestu, takrat ko je takšno obnašanje potrebno. Takšen vpliv imenujemo aktivacijski vpliv hormonov na možgane (ker aktivirajo neko vrsto obnašanja), do leta 1959 pa ni nihče razmišljal o tem, da bi lahko spolni (ali kateri drugi) hormoni vplivali na razvijajoče se možgane na tak način, da bi za stalno spremenili njihovo strukturo.
Omenjeni avtorji pa se niso zadovoljili s sprejemanjem uveljavljene teorije, ampak jih je zanimalo več in pokazali so, da hormoni dejansko lahko imajo tudi organizacijski vpliv na možgane, da dolgoročno spremenijo njihovo strukturo, kar se pokaže v razlikah v delovanju možganov še dolgo časa po tistem, ko so hormoni dejansko vplivali na razvoj tega organa.
Kot vsaka revolucionarna ideja je imela tudi ta veliko nasprotnikov, a pod težo dokazov so morali nasprotniki popustiti in priznati, da so rezultati Pheonixa in sodelavcev pravilni. Najdlje časa se je tej teoriji upirala klinična medicina (nekateri zdravniki tega še danes ne priznavajo povsem). Mnogi zdravniki so trdili, da je to mogoče res za laboratorijske živali, da pa gotovo ni tako pri ljudeh in da so človeški možgani ob rojstvu nekakšnega nevtralnega spola. A kljub temu, da je seveda takšne raziskave pri ljudeh mnogo težje izvajati, so se z leti nakopičili dokazi, ki so dokončno potrdili, da se možgani razlikujejo med spoloma in da so možgani fantkov že ob rojstvu drugačni od možganov punčk, kar se bo pokazalo tako že v otroštvu (različni vzorci igranja) kot kasneje v odraslem življenju, ko pravimo, da smo moški z marsa, ženske pa z venere in se zato vedno ne moremo razumeti.
