O časti in dobrem imenu ter še čem

V spodnji objavi Luka piše, kako so Kvarkadabri zagrozili s tožbo zaradi krnitve dobrega imena, do katere naj bi prišlo v eni spletnih razprav. Ker sem “hišni” pravnik, so v komentarjih prijazni (ali pretkani) bralci nekajkrat zapisali, da bi bili veseli mojega odziva na vse skupaj. Ker se tovrstni prijaznosti (ali pretkanosti) težko uprem, kadar gre za resna vprašanja, katerim bi lahko kaj drobnega pridodal, ponujam nekaj misli – ob poudarjeni predpostavki, da ne gre za moje področje, tako da ne pričakujte posebno poglobljenega ali konkretnega odziva (strokovnjaki s področja so vedno dobrodošli, da me dopolnijo ali popravijo).

Zapleta ne poznam in nisem videl spornih objav, zato je tole bolj hipotetično, a vendarle. Za začetek je dobro ponoviti nekaj misli iz kolumne, ki sem jo napisal pred časom:

1. Pravne ureditve praviloma prepovedujejo razžalitev kot tako oziroma dopuščajo možnost pregona in odškodnine, pri čemer se pri nas kazenski pregon začne na zasebno tožbo; za razžalitev pa ne gre v primeru resne kritike, znanstvenega dela in podobnih družbenih dejavnosti, pri čemer je tovrstna obramba lahko omejena s pogojem, da so bile potencialno žaljive besede izrečene oziroma zapisane brez namena zaničevanja (gl. npr. 158. člen KZ-1). Da bi bila razžalitev kot taka dopustna brez omejitev, si nemara nihče ne bi želel.

2. V samem postopku ugotavljanja, ali je šlo za razžalitev, se pojavlja več spremenljivk, od vprašanja legitimacije, ki ga je v komentarju omenil Pris, pa do dokaznega bremena (zaradi česar so tako popularne tožbe v Veliki Britaniji) in samih s tem povezanih stroškov. Zato se dostikrat ustavi pri grožnji s tožbo, saj se potencialni toženec ustraši vseh negativnih učinkov in stroškov take tožbe – to (za koga k sreči, za drugega žal) velja tudi v primeru, ko tudi sam tožnik nima resnega namena, da bi se spustil v postopek.

Ali je šlo v tem primeru za razžalitev ali ne, bi bilo odvisno od presoje okoliščin. Še dodatno vprašanje se postavlja, v kolikšni meri bi Kvarkadabra kot upraviteljica foruma odgovarjala za vsebino objav, ki bi jih na forumu objavljali anonimni komentatorji. To je eno od tistih področij, kjer pravo, ki se kali skozi dolgotrajnejšo prakso, komajda lovi stik s stvarnostjo, ki naj bi jo urejalo. Z drugimi besedami, vprašanje še ni povsem dokončno in enoznačno razrešeno, malo je odvisno od tega, v kolikšni meri sicer moderatorji izvajajo uredniško politiko in tako naprej. Spomnil sem se denimo na ameriško sodbo o podobnem vprašanju izpred nekaj let, res pa je, da ameriškega sistema še zdaleč ne moremo avtomatično prenesti na slovenska (pravna) tla.

A tu bi vendarle rad “zaključil” z dvema drugima pomislekoma.

a) Na splošno bi se vsaka družba morala odločiti, v kolikšni meri želi dopuščati ali spodbujati kritično razpravo o odprtih vprašanjih in spornih pojavih. Predstavljajmo si situacijo, ko želi nekdo tržiti izdelek, ki je za vsakega razumnega opazovalca popolnoma neuporaben ali nedelujoč. Bi si res želeli tako (pravno in moralno) skupnost, v kateri tovrstnega izdelka ne bi mogli označiti kot takega, neuporabnega in nedelujočega? Jaz že ne.

Pa to niti ne leti toliko na pravno ureditev, ampak bolj na vprašanje meja stvarne in navidezne spodobnosti. Če in kolikor bi prevladovala klima, v kateri nesposobnosti zaradi (občutka) politične korektnosti nikoli ne bi smeli reči “nesposobnost”, ali zanič izdelku prav nikoli “zanič izdelek”, potem smo eno pomembnejših bitk že izgubili. Res je sicer težko pričakovati, da bi tovrstne bitke bila nič-hudega-hoteča društva, kakršno je Kvarkadabra, a včasih kaj dosti drugega poleg tovrstnih društev tudi ni na voljo. V vsakem primeru pa je vendarle treba paziti, da niti ne prestopimo meje “žaljivega” niti se ji po nepotrebnem preveč ne približamo, kot pišem v zadnjem delu že omenjene kolumne.

b) Iz pričujoče zgodbe pa vendarle veje še en vidik, ki morda še ni bil dovolj izostren – namreč, da je morda šlo za vprašanje korektnosti oglaševanje izdelka na trgu. V takih primerih pa se tudi oglaševalec podaja na spolzek teren, kjer mora spoštovati pravila lojalne konkurence in poštenih poslovnih praks. Pravo varstva konkurence in varstva potrošnikov namreč pozna vrsto nedopustnih vrst oglaševanja, med katerimi je tudi zavajajoče oglaševanje.

Zakon o varstvu potrošnikov denimo v prvem odstavku 12. člena določa, da oglaševanje blaga in storitev ne sme biti nedostojno ali zavajajoče, v 12.b členu pa zavajajoče oglaševanje natančneje pojasnjuje:

(1) Zavajajoče oglaševanje po tem zakonu pomeni vsako oglaševanje, ki na kakršenkoli način, vključno s predstavitvijo blaga in storitev, zavaja ali utegne zavajati potrošnika, ki mu je oglaševanje namenjeno ali ga lahko doseže in ki bi zaradi svoje zavajajoče narave verjetno vplivalo na ekonomsko obnašanje potrošnika ali ki iz enakih razlogov škodi ali bi verjetno škodilo konkurentom.

(2) Zavajajoče oglaševanje je zlasti oglaševanje, ki izkorišča ali bi lahko izkoriščalo potrošnikovo neizkušenost in neznanje v dobičkonosne namene, ki vsebuje nejasnosti, čezmerna pretiravanja ali druge podobne sestavine, ki potrošnika zavajajo ali bi ga lahko zavajale.

Podobno določa (po mojem vedenju še vedno veljavni) 13. člen Zakona o varstvu konkurence, po katerem se kot dejanje nelojalne konkurence šteje tudi:

– reklamiranje, oglašanje ali ponujanje blaga ali storitev z navajanjem neresničnih podatkov ali podatkov in izrazov, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo na trgu ali z zlorabo nepoučenosti ali lahkovernosti potrošnikov […]

V hipotetičnem primeru, ko bi na trgu nastopal šarlatan, ki bi za svoj izdelek trdil, da učinkuje čudodelno (kot denimo oni stereotipni prodajalci čudežnih napitkov iz starih westernov, s katerimi da bodo plešci spet dolgolasci in mevže mišičnjaki), bi bil tako najbolj eleganten način, da se tak nespodobni oglaševalec prijavi tržnemu inšpektoratu, lahko pa tudi, če gre za kršitev Slovenskega oglaševalskega kodeksa (denimo prvega odstavka člena 4 (Resničnost)), Oglaševalskemu razsodišču. (Tu je denimo sorazmerno nedavna razsodba tega razsodišča.)

Pomoč je mogoče poiskati tudi pri Zvezi potrošnikov Slovenije, ki prav tako podaja nekaj praktičnih napotkov. Med drugim denimo njihova spletna stran pojasnjuje:

Sodišče ali inšpekcija lahko, upoštevajoč okoliščine posameznega primera, zahteva od oglaševalca, da v 8 dneh predloži dokaze o resničnosti trditev, ki jih vsebuje oglas oz. jih uporablja v svoji poslovni praksi. Če podjetje teh dokazov nima oz. jih ne predloži, se šteje, da trditve niso točne in pristojni organ lahko izreče globo zaradi kršitve zakona. Tudi po Zakonu o medijih je za resničnost in točnost navedb oz. podatkov v oglasu odgovoren njegov naročnik, izdajatelj tiskanega medija pa odgovarja za skladnost oglasa z zakonom, torej ne sme dopustiti oglaševanja, ki škodi interesom potrošnikov.

Ali je šlo v opisanem primeru s Kvarkadabrinega foruma za tovrstno oglaševanje, ne vem. Vem pa, da smo v preteklosti tudi pri nas imeli že več primerov zavajajočih reklam, ki so neuke kupce skušale zavajati (se še spomnite tiste, “ker perilo tudi melizira”?), vsem, ki so jih spregledali, pa parale živce. In vem, da pravo k sreči ne varuje venomer le ene strani, ampak vedno tisto, ki ima v danih okoliščinah prav. Žalitev kar tako pravni red ne dopušča; nedostojnih in zavajajočih reklam pa prav tako ne.

-