V začetku junija 1913 je rusko ladjevje napadlo sveto goro Atos v Grčiji, kjer je že zelo dolgo duhovno središče ortodoksnega krščanstva. Na polotoku z istim imenom je v raznih samostanih prebivalo več sto menihov. Ruski mornarji, ki so se izkrcali z ladij, so dobili ukaz, da menihe pripeljejo na samostansko dvorišče. Ker so se mnogi zabarikadirali v svoje celice, so morali vojaki uporabiti tudi silo. Menihi na Atosu so uživali avtonomijo celo med vladavino Turkov, zato je bila vojaška akcija ruske vojske nenavadna.
Vzrok zapletom je bilo širjenje sekte častilcev božjega imena. Njeni pripadniki so v posebni meditativni molitvi izgovarjali božje ime in se skušali pri tem poenotiti z Bogom. Začetnik doktrine čaščenja božjega imena je bil menih Ilarion, ki je dosegel religiozno ekstazo in stik z Bogom prav s takšno meditacijo.
Z mornarji je med menihe prispel tudi nadškof Nikon, ki je zbranim menihom natančno pojasnil, zakaj cerkev meni, da je čaščenje božjega imena herezija. Posebna komisija Ruske ortodoksne cerkve je namreč v preiskavi ugotovila, da gre za heretično sekto, saj so njeni pripadniki enačili bistvo Boga z njegovim imenom, kar pomeni, da so pomešali ime in tisto, kar to ime označuje. Menihi so se morali nato opredeliti. Po uradnem zaznamku jih je 661 izjavilo, da herezije ne podpirajo, 517 se jih je opredelilo za heretike, 360 pa se jih ni želelo izjasniti. Približno tisoč heretičnih in neopredeljenih menihov so nato z ladjami prepeljali nazaj v Rusijo. Tam jih je policija zaslišala in štirideset najbolj aktivnih poslala v zapor, drugim pa prepovedala vrnitev na goro Atos. Sekta je nato v Rusiji še naprej tajno delovala, kar ji je po oktobrski revoluciji omogočilo, da se je – prav zato, ker je bila v tajnosti že pod monarhijo – ohranila še pod komunizmom.
Matematiki in mistiki
Zanimivo je, da so bili med pripadniki častilcev božjega imena zelo ugledni ruski intelektualci. Med drugim tudi nekateri najboljši matematiki z začetka dvajsetega stoletja, ki so vzpostavili slavno moskovsko matematično šolo, ki je bila raziskovalno zelo uspešna in iz katere so izšli nekateri od najpomembnejših matematikov dvajsetega stoletja.
Ključna tri imena med pripadniki sekte, ki so bili hkrati vrhunski učenjaki svojega časa, so bili Dimitrij Egorov, Nikolaj Luzin in Pavel Florenski. Egorov in Luzin sta bila profesorja matematike na moskovski univerzi, medtem ko je bil Florenski predvsem filozof in teolog, čeprav je bil po izobrazbi matematik in se je veliko ukvarjal z znanostjo.
Egorov in Luzin sta bila v tesnih stikih z drugimi evropskimi matematiki, ki sta jih redno obiskovala, tako da sta bila povsem na tekočem s ključnimi problemi tedanje matematike, ki so jo pretresala predvsem nova spoznanja glede različnih tipov neskončnosti, obstoj katerih je dokazal nemški matematik Georg Cantor s pomočjo prav tako nove teorije množic.
Zgodovinarja matematike Loren Graham in Jean-Michel Kantor poskušata v knjigi Naming Infinity: A True Story of Religious Mysticism and Mathematical Creativity (Belknap Press of Harvard University Press, 2009) pokazati, kako je pripadnost matematikov meditativni sekti pomembno vplivala na njihovo znanstveno delo, še posebej pri ukvarjanju s problemi neskončnosti, kot jih odpira moderna teorija množic.
Za ruske matematike poznega devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja je bilo značilno, da so svoje matematične raziskave povezovali z religioznimi in filozofskimi problemi. Zato ne preseneča, da so teološko problematiko poimenovanja Boga navezali na probleme teorije množic. Tako kot Bog tudi neskončne množice postanejo resnične s poimenovanjem. Kreativno moč poimenovanja so razumeli tako, da so matematično konstrukcijo oziroma definicijo neke nove neskončne množice enačili z njeno stvaritvijo. Matematika ustvarja nove entitete tako, da jih poimenuje oziroma pokaže, po čem se nova množica razlikuje od vseh drugih. Po nekaterih interpretacijah naj bi bila zanje množica vseh množic kar sam Bog.
Moskovska šola matematike
Tik pred prvo svetovno vojno sta Luzin in Egorov na moskovski univerzi odprla nov seminar za dodiplomske študente, iz katerega se je kasneje razvila slavna moskovska šola matematike. Kmalu se je seminarja prijelo ime Lusitanija, a ni povsem jasno, kako je do poimenovanja prišlo, zelo verjetno pa gre za izpeljanko iz Luzinovega priimka.
Ozko jedro članov seminarja je delovalo kot nekakšna skrivna druščina. Posebnost je bila tudi, da so bili nekateri člani še zelo mladi. Kasneje zelo znani matematik Andrej Kolmogorov se je seminarju pridružil pri sedemnajstih, nekateri drugi pa celo že pri petnajstih. Seminar so vseskozi obiskovale tudi študentke, med katerimi je verjetno najbolj znana Nina Bari, ki se je pridružila matematikom pri sedemnajstih, kasneje pa je bila prva ženska, ki je doktorirala na moskovski univerzi.
Značilnost Lusitanije je bila tudi, da razredi, v katerih so se sestajali, pogosto niso bili ogrevani. Rektor je moskovske univerze je izdal navodilo, da predavanja odpadejo samo v primeru, če je v razredu temperatura manj kot pet stopinj pod lediščem. Vendar so bili člani seminarja tako zagreti za matematiko, da so v razredu vztrajali tudi, ko je bila temperatura še nižja. Na predavanja so tako prihajali v debelih kožuhih in budno spremljali obraze drug drugega. Če so se pri kom začele pojavljati bele liste, so ga takoj zmasirali in ogreli, da ni dobil ozeblin. Da bi se občasno ogreli, so v hodnik pred predavalnico nanosili sneg in ga polili z vodo, tako da so imeli na matematičnem oddelku v drugem nadstropju zgradbe pravo drsališče.
Vendar bistvena težava matematikov nista bila mraz in lakota, ampak politične čistke, ki so kosile tudi po univerzi in inštitutih. Matematiki so imeli to srečo, da sta jim za delo zadostovala že svinčnik in papir, prav tako pa so se ukvarjali s tako abstraktnimi vprašanji, da jih nihče razen njih samih sploh ni razumel. Matematiki so se tako zavili v molk in v slonokoščenem stolpu razvijali svoje teorije, kar se jim je nekaj časa obrestovalo, saj se jih čistke niso dotaknile. Ko so prišli na oblast komunisti, Luzin in Egorov pred študenti nista več omenjala religije, a sta skozi odnos do matematike ohranjala filozofijo, ki sta jo razvila skozi analogije z religijo.
Matematika v času stalinizma
Vendar so bili med militantnimi stalinisti tudi nekateri matematiki, ki so vsaj približno razumeli, s čim se ukvarjata Egorov in Luzin s svojimi mladimi študenti. Ernest Kolman je bil sicer zelo razgledan znanstvenik, ki je študiral v tujini in napisal tudi nekaj vplivnih knjig o zgodovini znanosti in matematike, a v revolucionarnih časih se je izkazal za pravo pošast. Z raznimi stalinističnimi prijemi je pritisnil tudi na oba matematika. Egorova so kmalu zaprli z obtožbo, da je pomešal matematiko in religijo ter sodeloval v kontrarevolucionarni organizaciji. Ker mu v zaporu niso dovolili meditativno moliti, kot so to počeli člani heretične sekte, je začel gladovno stavkati in za posledicami podhranjenosti tudi umrl.
Luzin je svojo vero bolj skrbno skrival, zato je bil za Kolmana trši oreh. A so ga leta 1936 ujeli na banalni napaki. Da bi ustregel novi oblasti, je hodil tudi po šolah in predaval o matematiki. Kolman je ob enem od takšnih obiskov na šolo poslal tudi novinarja, ki je Luzina zaprosil, da o dogodku napiše članek za časopis. Luzin je v sestavku zelo pohvali šolarje, da so res dobri v matematiki, kar pa ga je skoraj stalo glavo. Kolman ga je namreč poklical na zagovor, saj je izvedel, da je bilo znanje učencev v resnici zelo slabo. Luzina je obtožil, da poskuša z lažno hvalo oslabiti sovjetski šolski sistem.
Pri akademiji, katere član je bil Luzin, so morali ustanoviti posebno komisijo, ki naj bi preučila Luzinovo delo. Čeprav je bilo povsem samoumevno, da bo Luzin končal v zaporu in bil nato zelo verjetno ustreljen, pa se je zgodil nepričakovani zasuk. Po posredovanju samega Stalina so ga izpustili. Šele več kot pol stoletja kasneje se je izvedelo, da je bil za Luzinovo izpustitev zaslužen nobelovec za fiziko Peter Kapitsa. Poslal je zaupno pismo Molotovu, ta pa ga je nato izročil Stalinu. V njem je zapisal, da ne pozna obtožb proti Luzinu, a se mu zdi, da bi bilo škoda, če se Rusija odpove takšnemu talentu. Zapisal je tudi, da je bil Newton verski fanatik, pa bi ga bilo vseeno škoda onesposobiti. Skupaj je Kapitsa napisal več kot sto takšnih pisem Stalinu, Molotovu in še nekaterim drugim veljakom. Pri mnogih pozivih je bil presenetljivo uspešen.
