Branje in pisanje sta razmeroma nedavna iznajdba človeštva, saj nista starejši od nekaj tisoč let, v mnogih predelih sveta pa sta še bistveno mlajši. Ljudje beremo in pišemo z lahkoto in povsem spontano, hkrati pa uporabljamo za izvajanje teh opravil enake oči in možgane, kot so jih imeli že naši daljni nepismeni predniki. Ker vemo, da se naši možgani v procesu evolucije niso namensko razvili za to opravilo, sicer bi znali brati in pisati že praljudje, se razumevanja tega, zakaj smo tako dobri bralci in pisci, drži nekakšen paradoks.
Za branje je značilno, da se v resnici sploh ne zavedamo zaznavanja posameznih črk, ampak se nam zapisane besede in stavki spontano pretvarjajo v miselne podobe. Ko beremo dobro napisan roman, se povsem vživimo v dogajanje, tako da se nam dogodki odvijajo pred očmi, kot bi gledali film. Seveda je pri dobri knjigi pomemben tudi zven zaporedja besed, ki dodatno pripomore k vzpostavitvi pravega vzdušja, a ključno pri vsem je, da se vse to dogaja povsem spontano, ne da bi se nam bilo treba zavestno truditi. Kot bralci se ne zavedamo, da naše oči zaznavajo le zaporedje znakov, ki jih nato možgani sproti pretvarjajo v pomen. Zdi se nam, kot da bi nam pisatelj neposredno šepetal v uho.
Sporazumevanje z govorom se je pri ljudeh razvilo postopoma z evolucijo, tako da smo za pogovarjanje prilagojeni že povsem naravno, a za pisanje in branje to ne velja. Ameriški znanstvenik Mark Changizi v svoji zadnji knjigi The Vision Revolution: How the Latest Research Overturns Everything We Thought We Knew About Human Vision (Benbella Books, 2009) med drugim obravnava tudi omenjeni paradoks prilagoditve ljudi za branje.
Otroške risbice kot zametki pisave
Raziskovalka psihologije otrok Rhoda Kellogg je sredi 20. stoletja ugotovila, da majhni otroci v različnih kulturah na raznih koncih sveta v istem starostnem obdobju rišejo podobne risbice. Ker se ljudje evolucijsko gotovo nismo razvili za to, da bi dobro risali, kažejo po mnenju Changizija takšna spoznanja predvsem na to, da otroci univerzalno odkrivajo, kako čim bolj uspešno komunicirati z uporabo svinčnika in papirja. Otroci z risanjem ustvarjajo znake, ki jih dojemajo kot vizualne podobe, s katerimi simbolizirajo posamezne predmete v svoji okolici.
Otroške risbe so predvsem zgodbe, ki jih otroci zapisujejo s pomočjo grafičnih znakov, ki jih znajo narisati v posameznem obdobju svojega razvoja. Čeprav se nam zdi, da so vizualni simboli oziroma stilizirane podobe predmetov in živali predvsem odsev tega, kar v resnici vidimo, nas podrobnejša analiza prepriča, da so te podobe močno kulturno pogojene. Če narišemo stilizirano muco ali kužka, se nam zdi, da smo zajeli bistvo njegovega videza, a že primerjava s podobnimi stiliziranimi živalmi iz vzhodnih kultur nam pokaže, da gre bolj za kulturne konvencije kot za fotografsko ponazoritev tega, kar zaznajo naše oči.
Changizi ilustrira to kulturno pogojenost simbolov, ki naj bi odražali dejanski videz sveta, s primerom oglašanja žabe. V naši kulturi kvakanje žabe ponazorimo z besedama “kvak kvak”, medtem kot isti naravni zvok Kitajci opišejo kot “guo guo”, Američani “ribbit”, Argentinci “berp” in Turki “vrak vrak”. “Kvak” je le simbol za oglašanje žabe in ne resnični poskus, da bi sam zvok, ki prihaja iz žabe, dejansko ponovili. Podobno so tudi otroške risbice predvsem simboli in ne poskusi, da bi dejansko odslikavale videz predmetov resničnega sveta.
Otroške risbe so poskus, kako zapisati zgodbe s pomočjo grafičnih simbolov. So stilizirane verzije dejanskega videza predmetov in podobno kot televizijske risanke, ki so nekakšna nadgradnja otroških risbic, otrokom bolj ustrezajo za prenašanje zgodbe kot posnetki dejanskega sveta.
Vendar komunikacija z grafičnimi simboli, ki jo razvijejo otroci v svojih risbah, ni ravno učinkovita. Težava takšnega zapisa je namreč, da ni dovolj bogat, da bi z njim lahko predstavili vso raznolikost besed, ki jih govorimo. Za učinkovito sporazumevanje bi potrebovali nekaj deset tisoč različnih simbolov, kar pa je v praksi skorajda neizvedljivo. Dodatna težava je tudi, da naš vizualni sistem podobe analizira v več zaporednih stopnjah. Možgani podobe najprej analizirajo na ravni preprostih oblik oziroma likovnih elementov, nato se osredotočijo na odnose med temi elementi in šele na koncu iz teh delnih analiz sestavijo predmete, ki se jih dejansko zavemo.
Mehanizem prepoznavanja predmetov
Ljudje imamo po svoji naravi zelo dobro razvit mehanizem za prepoznavanje predmetov. Naši možgani so se razvili tako, da lahko učinkovito prepoznavajo zunanji svet. Vse, kar zaznamo, poskušajo možgani spontano interpretirati kot katerega od že poznanih predmetov. Čeprav v procesu zaznave možgani sprva analizirajo posamezne likovne elemente, kot so obrisi mej med posameznimi oblikami, se tega ne zavemo, ampak dojamemo šele dokončno prepoznan predmet.
Po prepričanju Changizija deluje pisava prav na osnovi naravnega mehanizma, s pomočjo katerega učinkovito zaznavamo predmete. Črke različnih pisav so nastale tako, da čim bolj ustrezajo temeljnim likovnim elementom, ki jih naši možgani uporabljajo za prepoznavanje predmetov in njihove medsebojne lege. Črke so za možgane nekaj podobnega, kot so deli predmetov, na osnovi katerih analizirajo okolico.
Besede in stavki so za možgane analogni predmetom, saj jih naš naravni mehanizem podobno kot predmete dojema kot celote. Posamezne črke pa so kot robovi objektov, ki jih morajo možgani analizirati in povezati s pravim pomenom. Podobno kot se analize delov predmetov ne zavedamo, se tudi prepoznavanja posameznih črk ne, ampak dojemamo ob branju neposredno pomene besed. Zapisane besede so na tak način prilagojene naši naravni sposobnosti, da učinkovito prepoznavamo predmete v svoji okolici. Dobra pisava mora biti torej takšna, da jo sistem za prepoznavanje objektov čim lažje obravnava. Pisava prvenstveno ni prilagojena temu, da bi jo bilo čim bolj preprosto zapisovati, ampak je prilagojena predvsem očesu in sistemu za analizo tega, kar vidimo.
Oblike črk niso povsem poljubne
Če morajo biti zapisane besede sestavljene iz več simbolov in bi radi, da bi bile videti kot predmeti, morajo posamezni simboli ponazarjati dele predmetov. Večina sveta danes uporablja zapis, ki sledi govorjeni besedi. Tako potrebujemo bistveno manj simbolov, saj je različnih fonemov oziroma glasov posameznega jezika običajno nekaj deset in približno ustrezajo črkam abecede.
Črke tako niso nič drugega kot stilizirani deli objektov, ki jih najbolj pogosto spontano uporabljamo za prepoznavanje posameznih predmetov. Robovi predmetov in njihovo prekrivanje imajo običajno obliko črk T, L in K. Ker so predmeti našega vsakdana praviloma neprosojni, se oblika X pojavi zelo redko, zato je črka X tudi v pisavah manj pogosta.
Changizi je analiziral vse mogoče oblike pisav, ki jih je lahko našel v zgodovini različnih kultur po svetu. Prišel je do ugotovitve, da so nekatere temeljne strukture vseh pisav podobne in tako univerzalne za vse človeštvo. Ugotovil je, da so pogostejše oblike v naravi bolj množično zastopane tudi med človeškimi vizualnimi simboli.
Poigraval se je tudi z idejo, kako bi lahko velik potencial možganov, ki ga uporabljamo za analizo vizualnega zaznavanja, uporabili še za kak drug namen. Predmete v okolici prepoznavamo povsem spontano in brez truda, medtem ko se moramo za reševanje katerih drugih nalog bistveno bolj potruditi. Kaj ne bi bilo idealno, če bi lahko težak matematični problem preoblikovali v slikovno obliko, ki bi jo nato le pogledali in že bi videli rešitev. Prav na tej sposobnosti ljudi, da z lahkoto prepoznamo tudi zelo razmazane in skrivenčene črke, temelji vsem znano preverjanje identitete na internetu, imenovano CAPTCHA. Za lastnika spletnega časopisa je namreč pomembno, da lahko razloči, ali poskuša komentar na spletni strani v resnici objaviti človek ali pa gre morda za robota, ki želi pod besedilo nalepiti le reklamo ali kakšno podobno internetno smet.
