Kak teden nazaj je Ilija objavil zanimiv zapis o oblačenju v znanstvenem svetu fizike. Med komentarji je eden vseboval tudi neupirljiv (neizognljiv, neubežljiv, neobpišoč) zaključek: “Me zanima, kaj bo Matej porekel na tole debato :)” Ker mi je že ravno ime Matej, se temu vabilu ne morem upreti (izogniti, mu ubežati ali ga obpisati) in ponujam še nekaj mojih misli.
Ker sem pravnik, bom skušal podati pravniški odgovor. Izbira obleke je po mojem odvisna od naslednjih spremenljivk:
…..(OP + PD) / PO * NA
x = ————————-
……RI – (PD * DD / OT)
(Ignorajte pike, ki so potrebne za približek izgleda formule, ker urejevalnik presledke “požre”.)
Formula je bolj ali manj samoumevna in verjetno se z njo vsi strinjamo, a za vsak slučaj ne bo odveč dodati opisa posameznih spremenljivk:
OP: osebna preferenca. Spremenljivka z nepričakovano visokim vplivom. Učinkuje neodvisno od izbrane stroke in okoliščin (tudi na pravni fakulteti boste denimo dnevno srečali vse od oblek s kravato do jopic in kavbojk), vključuje tudi primere navidezne “osebne preference”, oblikovane pod vplivom boljše polovice, starejše sestre ali mlajše hčerke.
PD: pomen dogodka. Za delo v laboratoriju (npr. branje pravne knjige v domači delovni izbi) se ni treba obleči enako kot za sprejem Nobelove nagrade (pomemben nasvet za vse bralce tega bloga, zlasti pravniške). Še vedno gre v veliki meri za oseben vtis o pomenu dogodka. Pomembna posebnost te spremenljivke je, da se v enačbi pojavi dvakrat. (Priznam, da se ob pogledu na študente ob opravljanju ustnih izpitov na PF sprašujem, ali sem bil drugačen jaz ali moji časi študija, kajti sam sem izpit vedno štel za svečan dogodek in se oblekel v kravato. Vsekakor je bila koristna posledica vsaj to, da sem zelo dobro unovčil svojo maturantsko obleko.)
PO: pričakovanja občinstva. Včasih ne gre drugače, kot da človek upošteva tudi navade in običaje krajev ali skupnosti, za katere se oblači. Obleko deloma gotovo narekujejo oblikovani standardi ali pričakovanja tistih, v katerih družbi smo, pa naj gre za sodelavce, stranke ali gledalce pred televizijskimi sprejemniki. (K sprostitvi pravil oblačenja v ameriških odvetniških pisarnah naj bi denimo baje dosti pripomogel razcvet spletnega podjetništva, ko so k njim po storitve prihajali dvajsetletni dot-com milijonarji v razcapanih kavbojkah in se kot stranke sami počutili nelagodno ob kravatarjih.)
NA: nuja avtoritete. Neodvisno od drugih spremenljivk lahko na izbiro obleke vpliva tudi preživetveni interes oblekonožca. Če gre denimo 27-letnik predavat v letnik, poln radoživih in ne povsem resnih 20-in-nekaj-letnih študentov, potem lahko razlika med kavbojkami in obleko s kravato pomeni razliko med simulacijo prepolnega poletnega bazena in mirno izvedenim predavanjem. Ko ta 27-letnik prejme Nobelovo nagrado (verjetnost y %) ali postane 50-letnik (verjetnost (1oo-y) %), nuja uplahne. Posebna podzvrst te spremenljivke je potreba po sklicu na avtoriteto, ko v pogovoru s kakim posebej trmastim zavračalcem znanja ali logike ne zaleže nič drugega.
RI: razpoložljivost izbire. Vključuje vse od obsega omare do trenutnega stanja duha pralnega stroja, likalnika ali likajočega.
DD: debelina denarnice. In to ne z že plačanimi računi.
OT: oddaljenost trgovine.
Ali to pomeni, da bomo pravniki v obleki pogosteje od fizikov? Verjetno že. Ali to pomeni, da bo katerikoli pravnik vedno bolj uradno oblečen od kateregakoli fizika? Seveda ne.
Tako. QED oziroma, kot bi rekli po “naše”, I rest my case. (Case v tem primeru, da ne bo pomote, ni aktovka.) Upam, da je anonimni(a) komentator(ka) zadovoljen(ljna). 🙂
Enote ne stimajo!
hehe, tole je pa zelo všečno! Zdi se mi, da največjo težavo pri izpiri oblačila predstavlja spremenljivka PomenDogodka. Še zlasti če je ta v korelaciji s sorazmerno nizko starostjo.
Menim, da 20letnik v klasični obleki s kravato izgleda (tragi)komično – tako na maturantskem plesu, še zlasti pa na ustnem izpitu. Do sedaj še nisem videl študenta na ustnem izpitu v obleki; je bil v času vašega študija ta delež višji?
Saj, ravno o tem se tudi sam sprašujem. Mislim, da nas je bilo kar nekaj takih – vsekakor se takrat nisem počutil kot zunajzemeljsko bitje, danes pa bi se skoraj že. Meni se je pač zdelo, da je vsak izpit poseben dogodek, da bo v celotnem času študija (in posledično življenja) takih le dobrih trideset in da je zato vsak primeren za določeno stopnjo ceremonialnosti. Povsem verjetno pa je, da sem bil že takrat v manjšini.
Hja, recimo temu, da se časi spreminjajo – kar nenazadnje spremenljivka PO že upošteva; nemara pa bi, kot pravite, res morala tudi starost oblekonožca.
Zanimivo je, kaj se zgodi, ko je RI*OT enak PD*DD. Tedaj namrec izraz divergira. Mogoce pa se to ne more nikoli zgoditi, ker je debelina denarnice DD vedno manjsa od razpolozljive izbire RI (seveda primerno normalizirane z oddaljenostjo trgovine in pomenom dogodka)?
Sem že skoraj pozabil na to objavo (in formulo!), a nekako spet naletel nanjo – pa niti ni imelo opraviti z izbiranjem obleke – in moram pozdraviti zadnji pomislek, ki je povsem na mestu! Kaj se zgodi, če je RI*OT enako PD*DD? Enostavno: obup, prava garderobna katastrofa oziroma stalitev (meltdown).
A to seveda ne pomeni, da enačba ne bi delovala, temveč zgolj to, kaj se zgodi (ali bi se vsaj moralo, če bi vse delalo tako, kot je treba), kadar se človek s preveč debelo denarnico udeleži preveč pomembnega dogodka.