Obleka naredi človeka in fiziki

Že nekaj časa sem si želel napisati par besed o oblačenju v akademsko-raziskovalni sferi, pred kratkim pa me je vrstnica na večerni zabavi vprašala, kdaj si nameravam končno najti kakšno pravo delo, kar me je ponovno spodbudilo k razmišljanju o tej temi. Na odnos ljudi do raziskovalcev v bazični znanosti namreč verjetno vpliva tudi dejstvo, da je veliko raziskovalcev oblečenih nekoliko študentsko, torej brez pravil, ki veljajo v poslovnem svetu.

Kot mlad osnovnošolec sem slišal zgodbe o mladih sveže diplomiranih ekonomistih, ki so prišli prvi dan dela v banko oblečeni v kavbojke in majico, pa so jih poslali domov, da se preoblečejo v obleko s srajco in kravato. To me je čudilo, konec koncev sem videl tako vrstnike kot tudi mnoge odrasle hoditi po svetu v kavbojkah in majici. Razložili so mi, da resna obleka vzbuja zaupanje: le kako naj človek zaupa svoj denar človeku v kavbojkah in majici?!

V fiziki, (vsaj v bazičnih raziskavah) velja zanimivo obratno pravilo, da ne zaupaj ljudem, ki predstavljajo svoje delo v suknjiču in kravati – zagotovo imajo kaj za bregom, sicer tega ne bi poskušali prikriti za poslovno obleko!

Res pa je, da recimo predstavitve na konferencah bazičnih raziskav v bistvu niso predstavitve strankam, temveč sodelavcem – raziskovalcem, ki se ukvarjajo s podobnimi problemi in so na konferencah, da bi slišali zanimive novosti in se kaj naučili. Kdo so prave stranke raziskovalcev v bazičnih znanostih? To je celotna družba, ki bo imela koristi od napredka v raziskavah, ter politiki, ki družbo neposredno zastopajo in se v njenem imenu odločajo o delitvi denarja za raziskave. Ko se raziskovalci lotimo predstavitev “strankam”, javnosti ali politikom, seveda tudi sami iz omar privlečemo poslovne obleke.

Ena izmed strank raziskovalcev, ki sodelujemo v izobraževalnih ustanovah, so tudi študentje. Vendar tam vzpodbude za oblačenje v poslovno obleko ni: sam se spomnim iz študentskih let, da so mi bili velikokrat bolj pri srcu profesorji, ki so se oblačili bolj sproščeno, saj so bili večinoma tudi bolj dostopni, duhoviti in prijazni.

Marsikdo si verjetno misli, da se tako oblačimo, ker se drugače ne znamo. Slišal sem že za stereotipe, da je za znanstvenike ukvarjanje z obleko izguba časa, ki nas drži stran od naših mikroskopov in osciloskopov. Mogoče obstajajo tudi taki znanstveniki, vendar smo po mojih lastnih izkušnjah ravno toliko modno osveščeni, kot katerakoli druga skupina zaposlenih. V resnici pa se oblačimo bolj udobno in “športno”, ker smo se na tihem dogovorili, da je to sprejemljivo. Ko je dogovor, da je v redu, če si pri celodnevnem sedenju za računalnikom oblečen udobno, se zdi oblačiti v poslovno obleko narejeno. Da bi marsikomu ustrezal tak dogovor, verjetno potrjujejo “sproščeni petki” (casual Fridays), ko je tudi v firmah dovoljena bolj športno-elegantna izbira obleke. Nenazadnje se tudi ljudje, ki so imeli v službi poslovne obleke, popoldne preoblečejo v bolj udobne stvari.

Osnova omenjenega “tihega” dogovora je, da smo znanstveniki po naravi uporniki proti vse vrste normam. Konec koncev moramo za nova odkritja znati dvomiti v obstoječe vzorce in biti sposobni razmišljati izven sprejetih okvirov razmišljanja. En slavnejših takih “upornikov” je bil Richard Feynman, nobelovec, ki je bil svoj boj proti kravatam: večkrat je nalašč teatralno snel kravato po prihodu na svoja predavanja, ali pa je spravljal v zadrego osebje v fakultetnih profesorskih klubih, ko se je na vratih s pomembnimi gosti pojavil brez nje, kljub temu, da je bila predpisana.

Po eni strani je ta upor proti konvencionalnim poslovnim pravilom oblačenja sporočilo, da raziskovalci počnemo to, kar počnemo, in smo, kar smo, zaradi svojih sposobnosti, ne zaradi svojega zunanjega izgleda. Po drugi strani pa je le odraz tega, da toge norme in pravila tudi sicer počasi izgubljajo pomen v družbi, in postaja oblačenje vedno bolj le stvar osebnega okusa. Ne trdim, da je to dobro, ampak tako je: vedno več je tudi poslovnežev, sploh Američanov, ki se ne oblačijo več v srajce in kravate, pa tudi na fakultetah se opazi razlike v oblačenju med različnimi generacijami. Ta trend se je pri raziskovalcih, ki nimamo vsakodnevnih stikov s stranko, poleg tega pa smo velikokrat tolerantni in dojemljivi za drugačnost, le začel nekoliko prej.

Slišal sem že pomisleke, da tako oblačenje lahko dela bazične raziskave neprivlačne za mlade študente, saj se jim verjetno zdimo kot ljudje neurejeni in razpuščeni. Ljudje te vsekakor drugače dojemajo, če si v poslovni obleki ali pa oblečen bolj športno, kot sem že večkrat doživel predvsem v trgovinah. Vendar je marsikomu ravno ta sproščenost bolj privlačna, ker ni togo in vpeta v “starinske” vzorce, ter sporoča, da je pomembno, da se dobro počutiš in kvalitetno delaš; ali boš imel pri tem okoli vratu kravato, pa je tvoja stvar.

Prototip znanstvenika je suh možic skuštranih las v beli halji z neznanimi aparaturami v rokah. Delo fizikov velikokrat ne zahteva halje, temveč sedenje za računalnikom, na katerem poteka analiza izmerjenih podatkov. Na drugih področjih znanosti so stvari verjetno drugačne. V mikrobiologiji, kjer imam kar nekaj prijateljev, delo v laboratoriju kliče po belih haljah, videl pa sem, da tudi na konferencah predstavljajo v srajcah in suknjičih. Zato bi bilo prav zanimivo slišati od kolegov iz drugih področij, kakšen je njihov pogled na to temo.