Znano je, da človek, ki je odraščal na Japonskem oziroma mu je japonščina materni jezik, ne more razlikovati med glasovoma r in l. V slovenščini tako ne bo dojel razlike, če mu rečemo “Grem na lov” oziroma “Grem v rov”. Oboje bo slišal enako, ker so se mu v rani mladosti možgani prilagodili za japonski jezik, v katerem razlika med tema dvema glasovoma ne obstaja. Podobne značilnosti glede zaznavanja razlik med glasovi lahko opazimo tudi v drugih govornih okoljih. Španci in Francozi denimo drugače razločujejo med glasovoma b in p kot Angleži. Kar Španec še sliši kot b, bo Anglež že slišal kot p. Nasprotno pa bo Tajec glasove, ki jih mi ločimo le na b in p, razločil v kar tri različne pomenske kategorije.
Struktura možnih razlik oziroma fonemov, ki jih posameznik lahko razloči v spektru vseh mogočih glasov, se usidra v možgane že zelo zgodaj v mladosti in je kasneje z učenjem ni več mogoče spreminjati. Ko enkrat prevzame določen jezik, je človek za vedno obsojen, da bo lahko razločeval le glasove, ki kot razlike obstajajo v govornem okolju tega jezika.
Sesanje zvočnikov
Vsi vemo, da se majhni otroci z lahkoto naučijo jezika okolja, v katerem odraščajo, metem ko se moramo kasneje kar potruditi, če se želimo naučiti še katerega od jezikov, ki jih v mladosti nismo spoznali. Zakaj takšna razlika? Bi se dalo sposobnost spontanega učenja jezika nekako aktivirati tudi kasneje v življenju? Takšna in podobna vprašanja o tem, kako se možgani naučijo razumeti in govoriti jezik, že od nekdaj zanimajo znanstvenike, zato to področje aktivno raziskujejo.
Ker pa dojenčkov ne moremo povprašati, ali ločijo med rovom in lovom, so se znanstveniki domislili najrazličnejših alternativnih načinov, kako že pri zelo mladih otrocih preizkušati, ali lahko razlikujejo med posameznimi glasovi oziroma kdaj to sposobnost razlikovanja izgubijo. Razvili so posebno kopijo materinskih prsi, iz katerih pa ob sesanju ni teklo mleko, ampak so proizvajale zvoke. Bolj ko so otroci sesali te prsi, bolj aktivne zvoke so s tem proizvajali, in otroci so bili nad tem skoraj tako navdušeni, kot če bi srkali mleko.
A sčasoma so se otroci utrudili, če so s sesanjem iz zvočnikov lahko izvabili le en sam ponavljajoči se zvok. Ko pa se je glas spremenil, so spet bolj aktivno sesali. Prav ta sprememba intenzivnosti sesanja je bila za znanstvenike znamenje, da lahko otroci razločijo med dvema glasovoma, saj sicer ne bi reagirali in začeli močneje sesati. Tako so lahko tudi pri zelo majhnih otrocih preizkušali, ali znajo recimo razločevati med glasovoma r in l, kljub temu da odraščajo v japonskem jezikovnem okolju.
Znanstveniki so sprva predvidevali, da zelo majhni otroci ne bodo znali zaznati zelo subtilnih razlik med posameznimi glasovi, ampak se bodo tega naučili šele postopoma z odraščanjem. A so presenetljivo ugotovili, da v resnici velja ravno nasprotno. Že enomesečni dojenčki iz angleško govorečega okolja so znali razlikovati vse foneme, ki so značilni za angleščino. Dojenčki so imeli že povsem izdelan angleški jezikovni okvir, v katerem so vse različne r-je ločili od vseh različnih l-jev, znotraj obeh skupin glasov pa razlik niso zaznali, kljub temu da so jih izgovarjali različni govorci.
Vendar presenečenj s tem še ni bilo konec. Ko so preizkusili še dojenčke v drugih jezikovnih okoljih, so ugotovili, da tudi mehiški otroci iz španskega govornega področja nimajo nobenih težav z razlikovanjem glasov angleškega jezika. Prav tako so tudi japonski dojenčki brez težav razlikovali med glasovoma r in l, čeprav njihovi starši tega niso znali.
Dojenčki lahko govorijo vse jezike
Zelo majhni otroci znajo tako razlikovati foneme vseh možnih jezikov na Zemlji, tudi če določenega jezika prej še nikoli niso slišali. Naj bodo glasovi francoski, angleški, kitajski ali slovenski, zelo majhni otroci ne bodo imeli nikakršnih težav z njihovim razlikovanjem, pa naj jih izgovarja moški, ženski ali otroški glas. Dojenčki imajo tako že zelo dobro razvit občutek za jezik. Pravzaprav imajo nekakšen univerzalni talent za učenje katerega koli od približno šest tisoč jezikov, kolikor jih obstaja danes na Zemlji.
Pomembno je poudariti, da otrok ne razlikuje le posameznih zvokov kot kak računalniški detektor, ki ga lahko nastavimo, da bo zaznal razliko med dvema zaporednima zvokoma, če se recimo razlikujeta v frekvenci. Otroci znajo pravilno kategorizirati zvoke in jih umestiti v skupine, na osnovi katerih v jeziku tvorimo besede. Vsak otrok je tako ob rojstvu nekakšen univerzalen sprejemnik, ki lahko prevzame kateri koli jezik. Bistveno vprašanje, ki se pri tem zastavlja, pa je, zakaj dojenčki, ki se rodijo kot univerzalni lingvisti, kasneje postanejo specialisti le za svoj materni jezik, zmožnost razlikovanja fonemov drugih jezikovnih področij pa izgubijo.
Ker test s sesanjem umetnih prsi pri malo večjih dojenčkih ne deluje več tako učinkovito, so znanstveniki razvili druge metode, s katerimi lahko preverjajo otroške odzive na spreminjanje glasov tudi, ko so ti stari že več kot šest mesecev. Danes za ta namen uporabljajo električne senzorje, ki jih kot nekakšno kapo nadenejo na otroško glavico in z njimi merijo majhne razlike v aktivnosti otroških možganov. Tako lahko zaznajo, kdaj otrok dojame razliko med dvema fonemoma in kdaj ne.
Pri japonskih otrocih so tako ugotovili, da pri sedmih mesecih starosti še vedno brez težav razlikujejo med angleškima r in l, a že tri mesece kasneje to sposobnost izgubijo. Desetmesečni japonski otroci razlike med tema dvema glasovoma niso več zaznali, nasprotno pa so ameriški otroci v tej starosti postali za to razliko bolj dovzetni. Podobna raziskava pri kanadskih otrocih je pokazala, da so pri šestih mesecih sposobni razlikovati foneme eksotičnih jezikov, ki jih tako njihovi starši kot tudi njihovi dvanajstmesečni vrstniki ne razlikujejo več.
Po dopolnjenem prvem letu starosti otroka njegovi možgani nenadoma niso več univerzalno pripravljeni za prevzemanje katerega koli jezika, ampak so se že prilagodili, da se bodo lahko čim lažje naučili jezika okolja, v katerem so dotlej odraščali. Znanstveniki so z različnimi raziskavami ugotovili, da se izguba univerzalne sposobnosti razlikovanja fonemov analogno pokaže tudi pri gluhih otrocih, če z njimi komuniciramo preko jezika kretenj. Vsi otroci, ki so soočeni z vstopom v kateri koli jezik, v tej starosti izgubijo svoje univerzalne sposobnosti, zato pa postanejo bistveno večji strokovnjaki za razlikovanje fonemov v konkretnem jeziku, ki se ga učijo.
Raziskave so pokazale, da se otroci, ko izgubijo sposobnost univerzalnega razlikovanja fonemov, hitreje učijo jezika svojega okolja kot njihovi vrstniki, ki ostanejo dalj časa dovzetni tudi za zven eksotičnih jezikov. Komunikacija je namreč bistveno lažja, če se možgani osredotočijo le na razlike, ki so pomembne za prenos informacij, vse drugo pa ignorirajo.
Čas, ko otroci začnejo izgubljati zmožnost razlikovanja glasov tudi v eksotičnih jezikih, se približno pokriva s časom, ko se iz glasov preusmerijo na besede. Takrat začnejo spoznavati, katere besede so v jeziku njihovega okolja sploh možne. Ugotovili so namreč, da otroci pri devetih mesecih raje poslušajo glasovne zveze, tudi če ne ustrezajo dejanskim besedam v jeziku, če le sledijo pravilom tega, kateri glasovi so lahko v jeziku njihovega okolja skupaj.
Pomemben je neposredni stik
Zelo zanimive so tudi najnovejše raziskave, ki kažejo na velik pomen neposredne osebne interakcije z otrokom pri učenju jezika. Znanstvenike je namreč zanimalo, ali se lahko z izpostavitvijo otrok kateremu od njim eksotičnih jezikov morda podaljša sposobnost univerzalnega razlikovanja fonemov.
Devetmesečne otroke so zato razdelili v štiri skupine. Otroci prve skupine so se v obdobju nekaj tednov občasno igrali s kitajskimi učitelji, ki so se z njimi pogovarjali izključno kitajsko, čeprav so otroci pred tem odraščali zgolj v angleško govorečem okolju. Druga skupina otrok je učitelje kitajščine spremljala preko posnetkov na televiziji, tretja je kitajščino le poslušala, četrta pa s kitajskimi učitelji ni prišla v stik.
Zanimivo pri rezultatih tega eksperimenta je, da so le otroci, ki so imeli neposredni stik s človekom, ki je z njimi govoril kitajsko, ohranili sposobnost razločevanja zanje eksotičnih kitajskih fonemov tudi kasneje. Njihovi vrstniki iz kontrolnih skupin, ki so kitajščino le poslušali ali gledali učitelje po televiziji, so sposobnost razlikovanja fonemov izgubili povsem enako kot otroci, ki s kitajščino niso imeli nobenega stika.
