Mladega angleškega devetnajstletnega mesarskega vajenca Iana Watermana se je v službi nekoč polotila slabost. Naenkrat se ni več dobro počutil, zato je sprva pomislil, da je zbolel za gripo ali da je dobil močan prehlad. Ker je bil videti slaboten, ga je šef poslal domov, da si odpočije in se poskuša naspati. A ko se je naslednji dan zjutraj zbudil, je opazil, da ima roko na obrazu, vendar tega sploh ne občuti. Ugotovil je tudi, da mu povsem vsakdanji gibi postajajo vse težje izvedljivi. Že z vstajanjem s postelje je imel težave. Zdelo se mu je, da mu lastno telo postaja vse bolj tuje.
Lastno telo kot marioneta
Ko je Ian spoznal, da telesa ne čuti več in da ga skoraj gotovo ne bo nikoli več, se je odločil, da bo naredil vse, da ne bo obsedel na invalidskem vozičku. H krmiljenju svojega telesa pa je moral zdaj pristopati, kot da bi imel opraviti z lutko oziroma robotom. Vsak gib, ki ga je hotel izvesti, je moral vnaprej premisliti in nato v pravem trenutku aktivirati prave mišice. To, kar vsi neprestano počnemo povsem avtomatsko, je za Iana pomenilo velik miselni napor.
Ko je, recimo, poskušal prijeti skodelico in iz nje popiti požirek čaja, je moral to zelo preprosto opravilo najprej skrbno analizirati in ga razdeliti na sestavne dele, da jih je nato lahko po spominu v pravem zaporedju izvedel. Z veliko vaje in predanosti se mu je uspelo ponovno naučiti večine gibov, ki so potrebni za vsakdanje življenje. A za njihovo izvajanje vedno znova potrebuje veliko miselnega napora, saj mora vsak gib zavestno nadzorovati. Če ni pozoren ali ga kaj zmoti, lahko hitro izgubi nadzor nad telesom in pade po tleh. Kot se rad spominja njegov zdravnik Cole, se je nekoč spotaknil, ko sta hodila po cesti, ker je pozornost z lastnih nog za trenutek preusmeril na zapeljivo oblečeno dekle, ki jima je slučajno prišla nasproti.
Ian vse svoje gibe zdaj nadzoruje s pogledom, ker drugih informacij o legi svojih rok in nog nima. Če roke nima v zornem kotu pogleda, z njo izgubi stik. Tudi hodi na prvi pogled morda malo smešno. Ves čas mora namreč svoje noge spremljati z očmi, saj jih ima le tako lahko pod oblastjo. Podobno je tudi z drugimi deli telesa. Če se znajde v temi, postane povsem paraliziran, saj ne more vedeti, kam in kako je premaknil katerega od svojih udov. Zato ponoči že dolgo ni ugasnil luči, saj lahko le s pogledom preverja, kaj se dogaja s telesom.
Po svetu je znanih zelo malo podobnih primerov tako drastične izgube občutenja lastnega telesa, kakršno ima Ian. Podobno težavo z izgubo občutenja lastnega telesa ima tudi Ginette Lizotte iz Quebeca, ki ne čuti ničesar nižje od svojega nosu. Drugače kot Ian se je zavestno odločila, da se ne bo mučila z lutkarskim pristopom do svojega telesa, zato je pristala na invalidskem vozičku. Ian se včasih tudi sam sprašuje, ali ne bi bilo tudi zanj bolje, da bi tako kot Ginette izbral raje invalidski voziček, saj bi si tako lahko prihranil veliko mentalnega napora, ki ga mora vsak dan vlagati v to, da se sploh lahko premika. Takšen zavestni nadzor nad krmiljenjem lastnega telesa je seveda zelo utrujajoč.
Ekspert za krmiljenje lastnega telesa
Ian je za znanost zanimiv med drugim tudi zato, ker je moral za povsem vsakdanja opravila preučiti gibanje svojega telesa na način, kot ga verjetno ni še nihče pred njim. Vsako kretnjo mora namreč natančno analizirati in nato po postopku, ki ga določi, skrbno izvesti, kot da bi šlo za upravljanje robota na daljavo. Lastno telo upravlja podobno, kot lutkar vodi marioneto. Za vsak gib mora zavestno potegniti pravo nitko, da se bo njegovo telo premaknilo v želeno smer.
Eno od presenečenj znanstvenikov, ki so preučevali Iana in Ginette, je bilo, da lahko še vedno dokaj dobro določita, kako težak je predmet, ki ga dvigneta. Običajno ljudje težo predmeta v roki določamo preko informacije o napetosti mišic, s katerimi ga držimo v zraku. Vendar oseba, ki nima propriocepcije, teh informacij iz svojih mišic ne dobiva, zato mora težo ocenjevati drugače.
Ian to stori preko opazovanja, kako hitro se njegova roka odziva na premikanje predmeta. Hitreje in lahkotneje vidi njeno premikanje, lažji je verjetno predmet, ki ga drži v roki. Tako lahko zazna razlike v teži premetov, ki se razlikujejo za vsaj deset odstotkov. Razločiti mu uspe recimo 90-gramski predmet od 100-gramskega. Z zaprtimi očmi pa lahko zazna zgolj razlike med 200-gramskim in 400-gramskim predmetom.
Ginette so testirali tudi, kako uspešno lahko riše, če lahko svojo roko spremlja le v zrcalu. Ugotovili so, da lahko krmili pisalo skoraj enako dobro, če ga gleda v zrcalu ali neposredno, kar je presenetljivo. Običajno imamo ljudje s takšnimi opravili velike težave, saj vizualne informacije niso usklajene z drugimi telesnimi informacijami o legi roke, zato se zmedemo. Ker pa Ginette o roki ne dobiva drugih informacij kot vizualnih, je zato nič ne zmoti in lahko tudi prek zrcala učinkovito krmili svojo roko med risanjem.
Iana so postavili tudi v napravo za spremljanje aktivnosti v posameznih delih možganov in ugotavljali, kateri deli se aktivirajo pri posameznih opravilih. Zanimivo je, da je že pri preprostem premikanju prstov pri njem aktiven del možganov, ki zavestno uravnava vizualno pozornost. Ta center se običajno pri tako preprostih opravilih, kot je premikanje prstov, ne aktivira, a to seveda velja le za osebe, ki lahko informacijo o legi svojih prstov pridobijo tudi kako drugače kot zgolj s pogledom.
Že nekaj časa se za Ianov primer zanima med drugim tudi Nasa. Nadejajo se namreč, da bi jim njegovo znanje, do katerega je prišel z analizo gibanja lastnega telesa, lahko pomagalo pri izpopolnitvi modelov robotskih rok.
Ian danes živi dokaj normalno življenje. Hodi v službo, kjer opravlja pisarniško delo, naučil se je tudi voziti avto. Približno dva tedna na leto podari znanosti, ki z njim in z njegovim telesom izvaja vsakič nove eksperimente, s katerimi znanstveniki preverjajo svoje teorije o mehanizmih delovanja in krmiljenja človeškega telesa.
