Pred približno sto leti je neznani lovec v tropskem gozdu zahodne Afrike oprezal za divjimi živalmi. Uloviti je poskušal karkoli užitnega, z mesom česar bi lahko nahranil svojo družino, ki ga je čakala v bližnji vasi. Tisti dan je imel srečo, saj mu je uspelo ujeti šimpanza, s katerim je pomembno obogatil družinski jedilnik. Ko je ujeto žival pokončal, si jo je naložil na ramena in se bosonog in oblečen le v kratke hlače in majico odpravil domov.
Med hojo je kri šimpanza počasi kapljala na njegova ramena in hrbet ter se mešala z njegovim potom. Pri lovljenju šimpanza se je rahlo porezal po nogi, a se za tako majhno ranico ni niti zmenil. Kot že mnogokrat prej je kri divje živali pritekla do ranice na nogi in se pomešala z njegovo. Praviloma zaradi tega ni imel težav in tudi tokrat se je ob povratku v vas le umil in bil zelo vesel, da njegova družina ne bo lačna.
Žal pa se je tokrat preko krvi s šimpanza na lovca prenesel virus SIV, ki je nekje na poti ali morda kasneje v njegovem v telesu mutiral v obliko HIV. Ta neznani lovec je tako postal prvi nosilec virusa, ki se še vedno prenaša med ljudmi in povzroča aids, zaradi česar vsako leto umre več milijonov ljudi po vsem svetu.
Od kod prihajajo nalezljive bolezni
Po danes znanih podatkih, ki so jih znanstveniki pridobili iz starih vzorcev z virusom HIV okuženega tkiva že pred mnogimi leti za aidsom umrlih ljudi z raznih koncev sveta, je zgodba o neznanem afriškem lovcu nekje iz Kameruna najverjetnejša verzija izvora te nevarne virusne bolezni.
Podobno kot virus HIV, ki se je na ljudi, kot vse kaže, prenesel s šimpanzov, tudi druge nevarne človeške bolezni praviloma izvirajo iz živalskega sveta. Od kakih tristo novih nalezljivih bolezni, ki so jih pri ljudeh odpisali od druge svetovne vojne naprej, jih kar tri četrtine izvira od divjih živali. Najbolj razvpit primer zadnjih let je gripa, katere naravni rezervat so divje ptice, podobno pa je tudi pri drugih boleznih, kot so rumena mrzlica, ebola, kuga in podobne.
Vprašanje, ki si ga je ob teh ugotovitvah zastavil ameriški imunolog Nathan Wolfe, je, kaj lahko danes naredimo, da bi čim bolj učinkovito preprečili nastanek in razvoj kake nove nevarne bolezni, kakršno recimo povzroča virus HIV. Njegov odgovor je, da moramo čim bolj natančno spremljati majhen del človeške populacije, ki še danes živi podobno življenje kot neznani afriški lovec, ki je na ljudi prenesel prej le šimpanzjo obliko virusa, ki zdaj med ljudmi povzroča aids.
Kako odkriti virus, še preden povzroči epidemijo?
Wolfe se je zato odpravil v Kamerun in s pomočjo sodelavcev navezal stik z domačini v odročnih vaseh, ki svoje družine še vedno preživljajo enako, kot so jih lovci pred stoletjem in več. Preživljanju z lovljenjem tropske divjačine v angleščini pravijo “bushmeat”, beseda pa izvira iz francoskega izraza “viande de brousse”. Današnji lovci tropske divjačine so v tako početje prisiljeni zaradi revščine, saj lahko le tako nahranijo družine. Če bi lahko jedli svinjino, govedino, perutnino ali jagnjetino, bi bili seveda zelo veseli, a je žal v njihovih vaseh te oblike živalskih beljakovin zelo težko dobiti. Ker nekaj morajo jesti, lovijo divje živali v svoji okolici.
Težava prehranjevanja s tropsko divjačino pa ni samo v tem, da pobijajo med drugim tudi ogrožene živalske vrste, ampak da se zaradi tesnega stika lovcev z divjimi živalmi neprestano prenašajo na človeško populacijo novi virusi, med katerimi so prav lahko znajde tudi kakšen, ki bo za človeštvo prav tako nevaren, kot je virus HIV.
V desetletju dela na terenu je Wolfe vzpostavil že kar obsežno mrežo opazovalnih točk po Kamerunu, kjer njegovi sodelavci stalno spremljajo zdravje lokalnih lovcev divjačine. Pridobiti zaupanje tej ljudi ni bilo preprosto. A s pomočjo voditelja oddaj o zdravju na lokalnem radiu, katerega glas so tudi v odročnih vaseh dobro poznali, je Wolfu uspelo veliko lovcev prepričati, da zdaj rade volje sodelujejo pri raziskavi.
Vsak lovec ima s seboj v gozdu poseben papir, na katerega nakapa nekaj kapljic krvi vsake od ujetih živali, prav tako pa raziskovalci lovcem redno jemljejo vzorce njihove krvi. Kri divjih živali in lovcev ter njihovih družinskih članov nato pošljejo na pregled v laboratorije.
Globalni imunski sistem človeštva
Ko so pred desetletjem raziskavo začeli, je znanstvenike zanimalo predvsem, ali morda preko divjih živali v človeško populacijo ne vstopajo nove različice virusa HIV. A osrednja teža raziskave se je kasneje preusmerila na iskanje novih virusov, ki jih prej še nikoli niso zaznali med ljudmi. Leta 2004 je Wolfova skupina poročala, da so med lovci zaznali HIV-u soroden retrovirus SFV, ki ga sicer prenašajo primati. Za ta virus obstajajo različice, ki so specifične za posamezne vrste primatov. Ob analizi krvi kamerunskih lovcev so opazili, da so v človeško populacijo prestopile že tri različice tega virusa. Pri nekem petinštiridesetletnem domačinu, ki je nekoč lovil gorile, so v krvi našli celo goriljo različico virusa SFV. Kasneje so prav tako pri lovcih odkrili tudi povsem nove različice virusa HTLV, ki povzroča levkemijo. Domnevajo, da so to spremenjene oblike opičjega virusa STLV, ki se je na ljudi prenesel iz populacije divjih živali.
Ključno spoznanje ob teh odkritjih je bilo, da virusi veliko hitreje in bolj množično prestopajo ločnico med primati in ljudmi, kot so sprva domnevali. Že ta prva spoznanja so bila za epidemiologijo virusov tako pomembna, da je Nathan Wolfe zanje dobil kar nekaj odmevnih nagrad, s pomočjo katerih je lahko pridobil nova sredstva, da je svoje raziskovalno delo še razširil.
Danes njegova organizacija Global Viral Forecasting Initiative (GVFI.org), ki poskuša zaznati nevarne viruse že takoj, ko vstopijo med ljudi, in ne šele takrat, ko se razvijejo v epidemijo, deluje že na več koncih sveta. Poleg Kameruna, kjer so začeli, spremljajo ljudi, ki so v neposrednem dnevnem stiku z divjimi živalmi, tudi v Kongu, na Madagaskarju, Laosu, Maleziji in na Kitajskem. V Aziji kritična populacija niso lovci, ampak delavci na tržnicah, kjer prodajajo najrazličnejše žive živali.
Wolfe pravi, da bi rad z mrežo opazovalnic vzpostavil nekakšen globalni imunski sistem človeštva. Če se osredotočimo na spremljanje majhne populacije ljudi, ki predstavlja zaradi svojega sloga življenja potencialni vir novih bolezni, lahko naslednjo nevarno epidemijo morda zatremo že v trenutku, ko bo okuženo le majhno število ljudi. Prav tako se Wolfe trudi, da bi z vpeljavo primernih domačih živali, ki bi se jih dalo kot vir hrane vzrejati tudi v tropskih vaseh, tamkajšnje ljudi odvrnil od nevarnega lovljenja divjačine.
S sodelavci je nedavno uvedel tudi petstopenjsko klasifikacijo prehajanja patogena od povsem živalske oblike na povsem človeško. V prvi fazi lahko virus ali katera druga mikroskopska oblika patogena preživi le v živalih. V drugi fazi se lahko prenese na človeka le neposredno z okužene živali, kot je to značilno za antraks. Tretjo fazo patogen doseže, ko se primarno še vedno prenaša na ljudi z živali, a so možni tudi prenosi s človeka na človeka, vendar ti kmalu zamrejo. V to skupino so umestili na primer virus ebola. Ko je patogen v četrtem stadiju, se že lahko nemoteno prenaša med ljudmi. To je značilno na primer za kolero, tifus in gripo. V petem stadiju pa so patogeni, ki lahko preživijo le med ljudmi. Takšne so na primer črne koze in sifilis. Obsežne epidemije med ljudmi z veliko žrtvami lahko povzročijo patogeni v stadijih 4 in 5.
Omeniti velja tudi, da niso le divje živali tiste, ki bi med ljudi spuščale nevarne bolezni. Tudi ljudje lahko svoje bolezni prenesemo na divje živali. Rumena mrzlica se je preko ljudi prenesla iz Afrike v Južno Ameriko, kjer so se s to boleznijo okužile tamkajšnje avtohtone opice. Prav tako določeno stopnjo nevarnosti za prenos virusov predstavljajo tudi domače živali, če pridejo občasno v stik z divjimi živalmi. Razlika je le v tem, da se virusi na ljudi lažje prenesejo z živali, ki so človeku bolj podobne. Prav zato, ker virusi lažje preskočijo na ljudi z divjih opic kot na primer z divjih ptic, so v Kanadi že prepovedali dajanje krvi vsem, ki imajo stike s primati.
